Tiskane izdaje
Na tnalu moralnežev se je znašla plača košarkarskega selektorja Božidarja Maljkovića, ki naj bi mu triletna pogodba s Košarkarsko zvezo Slovenije navrgla približno 600.000 evrov, najbrž pa še nekaj deset tisoč več v primeru doseženih ciljev. Ogorčenje javnosti nad zaslužkom nekoč najuglednejšega in najuspešnejšega klubskega trenerja v Evropi je – žal – v skladu s slovensko zaplankanostjo, po kateri bi si strokovnjak Maljkovićevega kova, ki povrhu ni trkal na slovenska vrata, marveč Slovenci na njegova, plačo moral najprej zaslužiti. Zanimivo je, da se taista javnost nikoli ni tako zdrznila, ko so se nekdanji selektorji za domovino znojili za nekaj pičlih tisočakov, kot Jure Zdovc in njegov štab na Poljskem pred dvema letoma. Kaj šele, da bi KZS primerno nagradila Zdovca, pa čeprav s časovno zamudo.
Najemanje kadrov je tudi v športnem šovbiznisu enako tvegana igra kot v poslu. Za dober šov, ki naj bi zagotavljal uspeh, se najame najboljše razpoložljive artiste, ki jih plačaš v mejah svojih zmožnosti. Pri KZS so ocenili, da z Maljkovićem lahko dosežejo cilje, da je vreden tega denarja in da lahko plačajo toliko, kot je on zahteval. Seveda ne poznam strokovnjaka najvišjega razreda, ki bo sklenil pogodbo, po kateri se bo odrekel dogovorjenemu zaslužku, če ne bo dosegel ciljev. Kvečjemu bo prikrajšan za nagrado in bržkone bo sledilo razdrtje pogodbe.
Maljkovića bržčas čaka konec slovenske zgodbe in kot je v večini primerov, bo krajšo potegnila KZS, ki je najela neustreznega ali že odsluženega strokovnjaka. Morda se bo Maljković celo usmilil in pustil kakšen evro, toda košarkarska telenovela se bo še nadaljevala. In vrnila se bo v stare tirnice. Za selektorski stolček se bodo spet potegovali zagnani in ambiciozni domači fantje, ki zagovarjajo nacionalni interes in bodo pripravljeni delati za drobiž. Za stroške, ki bodo nazadnje večji od poštene plače. Kakršna sicer čaka morebitnega novega nogometnega selektorja. Matjaž Kek je zdaj tudi za Maljkovića bogato nagrajen, a njegov naslednik – ali pa kar on – bo spet le »revež« z nekaj tisoč evrov plače. Glede na to, da Nogometna zveza Slovenija na domači sceni nima prostih kandidatov s »poreklom«, bo seznam strokovnjakov pester.
Poskus z Maljkovićem je še eden v nizu, v katerem se zamisel s tujcem v glavni vlogi ni posrečila. Rokometna hrvaška »bogova« Zvonimir Serdarušić in Ivica Rimanić sta blagajno RZS baje spraznila za skoraj pol milijona evrov, Američan John Harrington, ki je sicer plačal davek na menjavo oblasti in ne na športni neuspeh, hokejsko za dobrih 40.000 €. Toda v teh »nesrečah« s tujci ne vidim nič posebnega, zgolj normalno delovanje zakonitosti na tržišču – če ni rezultatov, letiš! Moti pa me, da vselej preživijo tisti, ki izbirajo, in za svoje napake ne plačujejo. In imajo priložnost, da izbirajo, izbirajo... Celo več, še naprej bogatijo na račun naivnežev in nesamozavestnih, toda bolestno ambicioznih domačih strokovnjakov, ki bi storili vse, da bi se dokopali selektorskega stolčka. Nekateri bi tudi plačali.
Kaj je lahko največji greh? Bolje plačani funkcionarji kot selektor. Zdi se, da slovenski šport ni daleč od tega.
