Tiskane izdaje
Zadnji teden je minil v znamenju usodnih »piškotkov«, na katere so upravljalci slovenskih spletnih strani morali po direktivi evrokratov začeti opozarjati uporabnike, ki se ne spoznajo na računalnike – zato pa tem bolj na svojo zasebnost.
Piškotke sem dal v narekovaje zato, ker bi vsakemu Slovencu, ki je že kdaj bežno slišal, da Angleži in Američani govorijo različni angleščini – ne le z različnimi naglasi, temveč tudi z delno različnim besediščem –, moralo biti jasno, da cookies niso piškotki.
Kukiji (kot jih lahko slovenimo) so vrsta ploščatega, krhkega ameriškega peciva, pa tudi ameriški generični izraz za piškote oziroma kekse – medtem ko jim Angleži rečejo biscuits.
In sploh, odkod pomanjševalnica? Piškotki zvenijo tako, kot da je slovensko rabo tega računalniškega terminusa tehnikusa določila slovita nekdanja natakarica v gostilni Brinje, ki je gostom znala priporočati gobovo juhico pa tenstan krompirček pa motovilček, na koncu pa je z računčkom prinesla še šnopček?
Kaj je skratka narobe s keksi? Cookies zvenijo neformalno. Zakaj torej to prevajati v slovenščino z besedo, ki je le redko v uporabi?
Zdi se, da hočejo stvari in pojme, ki so jim tuje, neznane ali zoprne, Slovenci v javni rabi po eni strani omenjati s strahospoštovanjem slovarskega pristopa do jezika, po drugi pa jih udomačujejo in infantilizirajo s pomanjševalnicami.
V nastavitvah Safarija na mojem prenosniku sta v tem trenutku vidna 1902 spekulasa (in drugi iks-ipsilon linška očesa in kokosovi poljubčki). Med njimi najdem hostije kot katoliška-cerkev.si ali marshmallowe (ki jim jaz pravim slezove bunkice) à la ljudmilanovak.si ali jaffa cakes vseh lokalov z brezžičnim omrežjem, kjer sem se kdaj povezal, da ne omenjam moto keksov medijev in trgovin ter oreov glasbe in videov in za nameček še orehovih rogljičkov za merjenje obiskanosti spletnih strani.
Ker me vse to ne zanima, na različnih napravah nisem dosleden. Na telefonu in tablici sprejemam vse toskanske kantučine z mandlji, na računalniku pa kdo ve zakaj zavračam oglaševalske amarete.
Ne spomnim se, kdaj sem in zakaj sem tako nastavil, ampak naj bo. Kljub temu pa sem ta teden ubogljivo in obenem nonšalantno klikal, da sprejemam prekleto čajno pecivo in klel kvečjemu zato, ker me to vedno znova sprašujejo.
Ko se je na slovenskem internetu tako rekoč čez noč začela obsesija z janeževimi upognjenci, me je najbolj begalo vprašanje, zakaj česa podobnega nisem opazil že kdaj prej tudi na tujih spletnih straneh (če so direktivo implementirali že prej kot Slovenija).
Take panike seveda ni bilo in je tudi ni imelo za kaj biti.
Nataša Pirc Musar si je zadala za cilj, da bo bolj papeška od papežinje, in v lično dizajniranih Smernicah Informacijskega pooblaščenca – s čokoladnimi žepki na naslovnici ter tihožitji jajc, moke, čokolade, cimeta, metlice za stepanje in pridnih rok, ki mesijo testo – predpisala izrecno privolitev v uporabo skutinih blazinic in možnost, da jo uporabniki odklonijo.
V drugih državah EU pa so direktivo nonšalantno interpretirali kot obveznost, da uporabnike zgolj seznanijo z nalaganjem medenjakov.
Pa ne gre samo za to, da bi nas pretiravanje spravljalo ob živce. Po pisanju kolegov s Financ bodo nekateri upravljalci spletnih strani - zlasti manjših, ki komajda živijo od že tako ali tako maloštevilnih klikov – utrpeli merljivo materialno škodo zaradi navidez slabšega obiska (boljšega pač ne morejo dokazati, ker ljudje zavračajo kukije) in dodatnih stroškov reprogramiranja strani.
Slovenska informacijska pooblaščenka se za nič ne zmeni razen za varovanje osebnih podatkov, ki to sploh niso: »Oglaševalci se bodo morali prilagoditi in najti nove oblike oglaševanja,« pravi.
Super, komaj čakajo. Že deset let si izmišljajo nove oblike in iz dneva v dan jim bolje gre!
In še: »Direktiva velja za vse spletne strani v EU enako. Kako to nadzorujejo tuji regulatorji, pa ne vem.«
Ji bom pa jaz povedal: tuji regulatorji so raje prijaznejši do državljanov, kot pa da slepo sledijo direktivam hardcore varuhov zasebnosti in da strašijo uporabnike s tem, kaj vse se jim lahko zgodi na internetu.
Višek njene prepotentnosti pa je pripomba na Twitterju, da »zasebnost nima cene«.
Informacijska pooblaščenka je javna uslužbenka, katere osnovna naloga je varovanje osebnih podatkov državljanov in skrb za dostopnost informacij javnega značaja, do katerih so ti upravičeni.
To pa obenem pomeni, da ne more nastopati tako militantno kot kakšna članica nevladne organizacije in vzklikati parol o dragocenosti zasebnosti.
Nataša Pirc Musar je trmasta pravniška piflarka s smislom za samopromocijo in sončenje v medijih ter koketiranje s politiko, zraven pa še zna vrteti jezik in je tudi pismena. Zato jo zanaša v samovšečne skrajnosti.
V konfliktih, do katerih zlasti v digitalnem svetu prihaja vedno pogosteje in neizogibneje, bi morala iskati rešitve, sprejemljive za vse, ne pa da se absolutistično in aktivistično postavlja na stran domnevno ogroženih in se pri tem dela, kot da je nič ne briga, kaj na to porečejo na drugem bregu.
Zasebnost na internetu je absurdno precenjena vrednota, s katero se najraje trapijo tisti, ki nikogar ne zanimajo razen svojih frendov na družabnih omrežjih.
Bolj ko so anonimni, bolj navijajo za NPM in se tresejo pred računalniki, da ne bi kdo izbrskal domnevno velevažnih osebnih podatkov o njihovi malenkosti ali skrivnosti iz privatnega življenja, kot je recimo IP.
Kljub temu pa na Facebooku mirno obelodanjajo, da se je otrok pravkar pokakal, ali se foursquarajo na vsakem križišču ali celo v bolnišničnih čakalnicah.
Odkar ljudje živimo z internetom, puščamo za sabo na svojih poteh drobtinice, ki o nas nekaj govorijo.
Na internetu smo dejansko izsledljivejši, prepoznavnejši in zapomnljivejši kot v materialnem svetu – kar pa seveda ne pomeni, da nam bo kdo res sledil, nas prepoznaval ali si nas celo zapomnil v takem smislu, da bi to motilo naš občutek za zasebnost.
Ravno nasprotno: sami hočemo puščati sledi, da bi nam kdo sledil, nas prepoznal in si nas zapomnil. To je nova oblika medčloveške komunikacije. Popolna zasebnost obstaja le še v najintimnejših kotičkih duš in sob in zato terja tem večjo odgovornost. Sicer pa meja med javnostnostjo in zasebnostjo izginja. Zasebnost delimo z drugimi – ali pa je nimamo. To je družba, to je družabnost.
V tem smislu naj se infokomisarji redefinirajo ali še bolje preusmerijo k drugim opolnomočenjem. Zdaj so pač takšni, da me bolj kot NSA spominjajo na Velikega Brata, ki nas vedno opazuje in nam diktira, kaj je za nas dobro.
Po vseh teh keksih bi mi zdaj pasal buhtelj.
