Kilava proslava

Ni kaj, novi šef totega konca ni noben sramežljivec. Prej bi lahko rekli, da se je odločil zgraditi nekakšen manjši kult osebnosti. Pozitivni, kajpak, saj vendar ne gre za kakšnega tirana, marveč za pravega pravcatega vstajnika. Za človeka, ki je šel za boljši jutri totega konca na barikade in se ni ustrašil trdih pendrekov in solzivca. Ljudstvo je to seveda znalo ceniti in prepričljiva zmaga na volitvah ne preseneča nikogar več.

Že zaradi tega bi si naš Andrej zaslužil tudi formalno postati župan v velikem slogu – v veliki dvorani. A so ga stare in zlobne sile, ki so se vse do bridkega konca s kremplji oklepale občinskih stolčkov, nesramno zavrnile. Pravila so pač pravila in pika.

Smola pa taka. Namesto, da bi vajeti mesta prevzel kot se šika, se je moral zadovoljiti s skromno inavguracijo v tesni občinski dvorani. In so šle po zlu ameriške sanje o velikem, večjem, največjem. Pa tako lepo bi bilo, če bi mu ob svečanem dogodku množica glasno vzklikala in le komu se ob tem ne bi vsaj malce orosilo oko in zatresel glas.

Še je namreč živ spomin na solzavo prisego našega Franca daljnega leta 2006, ki je kajpak potekala v kazinski dvorani tukajšnjega gledališča. In kakšen frajer je takrat izpadel Franc, ko je soprogo pred obličjem javnosti raznežil s šopkom rož. Robčki so bili v tistem trenutku ena bolj iskanih potrebščin.

Andreja pa so za takšno nobel svečanost prikrajšali. Tudi z razlago, da je treba šparat, saj najem večje dvorane pač ni zastonj. A ni hudič, da mu prijatelj Gogo iz narodnega doma ne bi priskočil na pomoč. Dvorano ima, volje pa mu tudi gotovo ne manjka tako kot otopeli hobotnici, ki se je v zadnjih šestih letih zalepila na vse konce in kraje totega konca.

A nič ne de, Andrej je pač nekakšen uličar in če mu je ulica s pomočjo domnevno anonimnih stricev s fejsbuka pomagala zavihteti se na oblast, potem lahko tudi ustoličenje zalije kar na ulici. Oziroma v občinski avli, v katero se je nagnetlo kakšnih deset ljudi in tam spremljalo prvi javni prenos seje mestnega sveta, ker okorele strukture pač niso bile sposobne zagotoviti večje dvorane. Ja, kaj hočemo, ponekod na takšen način gledajo fuzbal in si od živčnosti pogrizejo nohte do komolcev, na totem koncu pač prisegamo na malce drugačen »public viewing«, kot se temu strokovno reče po vseh mednarodno priznanih normah.

Kolikor poznamo Andreja skromnejša slovesnost nanj ne bo vplivala do te mere, da bi začel posegati po kakšnih tabletah za pomiritev razdraženih živcev, kaj šele, da bi se revanšistično lotil kadrov, ki mu niso po volji. Politike namreč ne dojema kot ukvarjanje z javnimi zadevami v lastno korist. To, da se je že pred ustoličenjem sprehajal od ene do druge občinske pisarne, pa so bili tako zgolj kurtoazni obiski. Malce je pač pokramljal z občinarji in potipal njihov srčni utrip.