S totega konca: Kilava revolucija

Na totem koncu v teh dneh zapiramo enega pomembnejših in bolj burnih poglavij naše zgodovine, ki je skozi prizmo protestov mesto za kratek čas našlo celo v muzeju. Radarsko afero bomo počasi pospravili v kakšen zaprašen arhiv, na škatlo pa zapisali: »Tresla se je gora, rodila se je miš.« Naš nepogrešljivi Franc, ki ga je predčasno zamenjal še bolj nepogrešljivi Andrej, ni kriv. Sklenitev radarske pogodbe z Iskro za tožilstvo ni sporna. In to je to, bi lahko rekli.

Vendar zadeva ni tako črno-bela. Ljudje na ulice sprva niso šli zaradi pogodbe. Fučkalo se jim je zanjo. Razjezilo jih je, ker jih je nameravala občina masovno udariti po žepu. Vse drugo je bilo takrat drugotnega pomena. Ker drugače si poteze strokovnih služb, na katere se Franc tako rad sklicuje, ni možno predstavljati. Radarje so v totokončevsko grudo povečini zabetonirali na tako očitnih mestih, da bolj primernih za puljenje denarja iz žepov totokončevskega življa skoraj niso mogli najti. In potem se je ta isti Franc poldrugo leto po strmoglavljenju režal z volilnih plakatov in meščane prepričeval, da radarjev v mestu ne bo nikoli več. Ter se celo prebil v drugi krog, kjer pa je moral premoč vendarle priznati drugi od obeh slabih možnosti.

V danem trenutku je, kajpak, najpomembneje, da je Frančeva odgovornost za sklenitev radarske pogodbe o javno-zasebnem partnerstvu z Iskro ničelna. Nedolžnega človeka v demokratični družbi res ne želimo videti v zaporu. To preprosto ne gre. Ker ni na nikogar vplival, kot je sam trdil ves čas. Za vse so poskrbeli strokovnjaki, on je le podpisoval dokumente ali za to pooblastil koga drugega. In na koncu se je izkazalo, da je temu res bilo tako. Kaj je potemtakem Franc sploh počel na občini, če je vse prepustil drugim? Menda ni bil šef le na papirju?

S Frančevega zornega kota so vsa ta vprašanja po umiku obtožnega predloga nepomembna. Dokazal je, da je bilo tožilstvo v zmoti. Ali je prepričal volilno telo, pa je že druga zgodba. Čeprav so za vse skrbele strokovne službe, si bo večinsko zaupanje volivcev težko povrnil. Ne nazadnje je že dan po sodnem zmagoslavju doživel hladen tuš in pokasiral pogojno obsodbo, češ da je do pripravništva pomagal mladi Astrid. Seveda bo ta nepravnomočna sodba kmalu pod lupo pritožbenega sodišča, saj on ni nič predlagal, da o vplivu sploh ne govorimo.

Primer je, resnici na ljubo, res banalen. Tovrstno kadrovanje v podalpskem raju ni noben tabu in po tej logiki bi lahko zaprli pol države. A Franc je bil varuh zakonitosti totega konca, in ne kdor koli. Kljub temu pa ne v tej ne v radarski zgodbi ni zmagovalca. Franc se lahko upravičeno repenči, ker je ostal brez mandata, medtem ko ljudstvu pod zdajšnjo oblastjo ni prav nič bolje. Nasprotno, Gotof je fejsbuk revolucija je bila brca v temo. In kdo je zdaj gotof?