Država je že večkrat posegla v sfero zasebnega. Včasih upravičeno, včasih ne.

Ko je nasilje v družini prekvalificirala iz prekrška v kaznivo dejanje, smo ji zaploskali. Prej je lahko vsakdo, ki je doma pretepal ženo ali otroka, policijo preprosto nadrl, da je to njegova zasebna stvar. Če je to naredil recimo v gostilni, je bilo že več možnosti, da bo za početje kaznovan.

Odnosi v zasebni sferi so se v zadnjih letih spremenili. Pretepanje otrok je denimo postalo družbeno nesprejemljivo dejanje, ki razdvaja družine in prijatelje, kar je romaneskno tenkočutno predstavil avstralski pisatelj grškega rodu Christos Tsiolkas v romanu Klofuta.

Država je posegla v zasebnost tudi, ko je na pobudo maloštevilnih volivcev zavrgla možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo samskim ženskam. Takrat ji, vsaj jaz, nismo ploskali. Manjšina si je namreč ob apatični večini vzela pravico, da presoja o stvareh, ki se je, milo rečeno, nič ne tičejo.

Ljudje to zelo radi počnemo. Veliko raje se vtikamo v tuje zadeve, kot da bi pometli pred svojim pragom. Lažje je soditi; tudi kadar o zadevi nimamo dovolj informacij. Denimo takrat, ko je množica vaščanov presodila, da grosupeljski center za socialno delo ni ravnal pravilno, ko je za siroti iz Zdenske vasi poiskal namestitev zunaj domačega kraja.

Tudi zdaj se na raznih forumih oglaša množica ljudi, ki si jemlje pravico, da presoja, ali se lahko koroška deklica vrne k materi ali ne. Razpravljavci pisarijo na podlagi pomanjkljivih informacij, ki so jih dobili v medijih in za katere ne morejo vedeti, ali so verodostojne, kaj šele resnične.

Kako bi se vsi ti ljudje odzvali, če bi njihovi bivši družinski člani o njih razširili govorice, da tepejo ali kako drugače zlorabljajo otroke, nato pa bi jim strokovnjaki na podlagi teh govoric vzeli otroka? Ob tem pa bi še na forumih in blogih prebirali, kako se neznanci pridušajo, da je tako prav, saj takim staršem res ne kaže zaupati otrok.

Minil je že skoraj mesec dni, odkar je slovenjegraško tožilstvo zavrglo vse ovadbe proti dedku in materi, ki naj bi, kot je trdil dekličin oče, zlorabljala svojo vnukinjo oziroma hčerko.

In v vsem tem času se ni zgodilo nič.

Deklica je na varnem, pravijo očetovi zastopniki. Kje je to, ne povedo. Obtožujejo državne organe, ki so, kot trdijo, ravnali koruptivno ali pa vsaj nestrokovno; zato se ne čutijo dolžne, da bi upoštevali odločitve, ki veljajo v pravni državi, čeprav so prej sporočali, da jih bodo.

Kot kaže, si je v primeru koroške deklice skupina ljudi vzela pravico, da ignorira vse državne ustanove, ki so pristojne, da ščitijo otroka, preprosto zato, ker odločitve teh ustanov ne ustrezajo njihovim pričakovanjem.

To še nekako razumem. Ne razumem pa, kako je možno, da takšno ravnanje še vedno traja.

Kako je možno, da potem, ko je postala pravnomočna civilna sodba, s katero je sodišče deklico dodelilo materi (že v njej jasno piše, da deklica ni bila zlorabljena), in potem, ko so bili ustavljeni vsi kazenski postopki, deklice še vedno ni nikjer.

Naj bi bila na varnem, trdijo ljudje, ki ne zaupajo niti eni ustanovi v državi. Kako naj jim torej zaupamo mi?

Kako je možno, da od izvršbe pred tremi meseci in še posebej zadnji mesec, torej od takrat, ko so bili končani vsi postopki in sta bila dedek in mati oprana vseh sumov, nihče od pristojnih v državi ne ve, kje je deklica?

In kako je možno, da nihče v državi ne more doseči, da se sodbe izvršijo? Ali to pomeni, da jih lahko od zdaj naprej ignoriramo kar vsi povprek?

Kje je policija? Kje sodišče? Kje je center za socialno delo? Kje varuhinja človekovih pravic?

Zakaj nihče ne išče deklice?

V to, kaj zanjo pomeni ločenost od mamice, bližnjih sorodnikov in vrstnikov, se niti ne bom spuščala, saj si še predstavljati ne morem, kakšne posledice bo takšna izolacija pustila na njej.

Skrbi pa me misel, da se nobena ustanov, ki bi deklico morale poiskati, zaščititi in ji omogočiti zdravo otroštvo vsaj v prihodnje, zaradi preteklih zapletov okoli tega primera ne upa potegniti zanjo.

Ko je policija pomagala sodnemu izvršitelju izvršiti odredbo sodišča, se je marsikdo v Sloveniji zgražal nad domnevno brutalno policijsko akcijo. Kje so zdaj vsi tisti, ki so v imenu otrokovih pravic tedaj glasno vpili? Zakaj jih sedaj ni slišati, da bi se potegovali za dekličine pravice?

Referendum o oploditvi samskih žensk je padel zato, ker v Sloveniji po mnenju maloštevilnih volivcev, ki odločajo na referendumih, in s tiho privolitvijo apatične večine otroci potrebujejo očeta in mater. Kje so zdaj zagovorniki tega pravila? Zakaj za koroško deklico to ne velja?

Kakšna je država, ki ne zmore zaščititi otroka, ki ne more zagotoviti spoštovanja odločb sodišča? V času, ko se izvršna oblast ukvarja sama s sabo v postreferendumskem obdobju, ne smemo pozabiti, da so družbena vprašanja povezana z ljudmi. Za eno družino je njena osebna zgodba pomembnejša kot celotna pokojninska reforma, arhivi in delo na črno skupaj. Tudi za to družino mora delovati pravna država.

Še nekaj tednov, morda mesecev izolacije in lahko da bo koroška deklica pozabila na mamico in sorodnike po njeni strani. Ko bo končno najdena in jo bodo spraševali, ali si želi k njej, bo verjetno rekla ne. Zakaj pa bi rekla ja, če je že skoraj leto dni ni videla? Pri dobrih štirih letih je to dolga doba.

Katarina Kresal, Aleš Zalar, Ivan Svetlik, Borut Pahor, Zdenka Čebašek Travnik – kdo od vas si ji bo upal pogledati v oči, ko se bo nekoč v prihodnosti, nemara kot najstnica in po nekaj letih psihoterapije, spraševala, kako ste dopustili, da je ostala brez matere?

Samo zato, ker se dva partnerja nista mogla zmeniti, da bi po razbitju zakona skupaj skrbela za otroka, je deklica obsojena na življenje v ilegali in brez enega od staršev. Mar res lahko v takšnih primerih eden od njiju v nedogled vztraja pri prepričanju, da drugi ni primeren za roditelja?

Ne želim živeti v državi, v kateri bo vsak, ki bo tako presodil, lahko širil glas, da so vse ustanove, ki ne ravnajo po njegovih pričakovanjih, skorumpirane in nestrokovne. Če privolimo v tako definicijo slovenske družbe, lahko ukinemo pravno državo, ki smo jo v preteklosti ustvarili ravno zato, da se ne bi državljani kar vsevprek linčali.

Danes je nedotakljiv oče, ki vsem postopkom navkljub skriva deklico. Kdo bo nedotakljiv jutri?

Spoštovani ministrica in ministra, tožilke in tožilci, sodnice in sodniki, spoštovana varuhinja in kar vas je vseh, ki morate najmanj po službeni dolžnosti skrbeti za interes otroka: do kdaj boste še molčali? In zakaj?