Tiskane izdaje
S takšnimi tjavendnevniškimi popisovanji prelomnih intimističnih doživljajev je tako – vsebinsko držijo kot pribiti, datumi so pa bolj v razredu epiteton ornansov. Kdo bi mi zameril.
26. 5. Hodim po Ljubljani, tam pred Kozolcem na levi šest, sedem taksistov, avtobusarjev, srebajo kavo, inhalirajo, pa malo vode za zraven. Pred menoj gospica s polnimi rokami nakupovalnih vrečic. Če bi bil asfalt samo razbeljen, ne bi bilo škode, a je tudi nagrbančen, ona se zatakne in brezročno ubriše na ploh. Kavičarji niti ne trznejo, sam, dobričina, kar pomnim, pristopim, ženičko svojih let pomagam postaviti na noge, zahvali se mi, sam imam le še toliko časa, da pogledam publiko. Na mizice se je naslanjala v baru S. O. S.
27. 5. Moj hlačni pas ima tri luknje, tri luknje ima moj hlačni pas. Tri premalo. Stopim do pulta, za katerim nekdo vsak dan mojstri znucane čevlje ali razmnožuje ključe. Pripravljen mi je pomagati. Izvlečem pas, še prej z eno roko preprečim, da bi moje bermude postale dokolenke, in mojster s posebnimi, kako bi se izrazil, stiskalkami, kleščicami, opravi poseg. Okej, v resnici sta bili dve luknji, in ker ima tudi praznina svojo ceno, sem za dve odštel 50 centov.
30. 5. Težko bi rekel, da sem pretirano nadarjen za moška domača opravila, in ne bi vzrojil, če bi kdo temu pritrdil. Ampak eno spalnico, par kvadratov na novo prepleskati, večjih težav ni bilo na vidiku. Bile pa so na ostenju. Deset let sem spal, si nohte trebil, bral in še kaj – v roza ambientu. Bil je čas za nanos one, v kateri je skrita vsa mavrica. Ko sem roziko prvič prebelil, je bila svetlejša rozika, ko sem jo drugič, penzle in mačke namakaje v različne gostote, je bila komaj opazna, zlasti meni, ki v svet gledam skozi eno oko, pa še vedno roza, po tretjem poskusu sem si zadovoljno mel svinjske roke. Vame je zrlo in bo še kar nekaj časa le še deset, morda dvajset nebelih otočkov.
1. 6. Moja ljuba ima naravno polno ustničevje, zato se včasih vanje boleče ugrizne. Ker je boleče, zavpije. Danes se peljeva z avtom, nenaden krik v tišini, pa ne, da bi bila skregana. Niso šli njeni zobje po svoje, bil je krč – v jezik. Krč v jeziku homo sapiensu onemogoča govor, govorjenje. Odprem levo okno, se nekolikanj ven nagnem, pogledam gor in mu rečem: »Pa vendar obstajaš!« No, krč ženskega jezika ponavadi traja približno toliko kot izgovor besede, s katero ta redki, a dragoceni pojav imenujemo.
3. 6. Se vozim po dolini vipavski, tam tik novejše verzije Gorice me zažeja, opazim znak za picerijo, a še pred njo se zaletim v gostišče, ki se ga sila medlo spomnim spred dveh desetletij, tam se je lahko žeja uničevala, lahko lakota podila, za vse so poskrbeli, pa še zapeli. Zabremzam, pomolčim, takole si odgovorim: »Odžejal se bom v spomin na nekdanjost.« A čas, pravijo, je vse dragocenejši, v prostoru bivajoča predmetnost vse dražja. Če bi si pivo naročil, bi zanj, za običajno flašno pollitrco, odštel tri evre in pol. Sredi svobodne Slovenije, kjer večina gostov parla neslovensko. Smo pa le mož, sem v mislih po šanku udaril in šel žejen čez vodo, reko Vipavo.
6. 6. Smo mislili, da fantička, prepričanega, da bo nekoč Ribery, peljemo na vaški turnir. A ko pridemo v Loko, preusmerjanje prometa, pomožni parkingi, na velikem igrišču tri prečna manjša, pa še za one unter sieben posebna arena. Bilo je peklensko, sudije so starši pošiljali upičkumaterinu, sonce je sijalo, potem pa je napovedovalec, ne Velkavrh ne Poredoš, oznanil, da bo obnebje zasenčil Oblak. Ki se bo mladeži podpisoval in se ji za vedno vtisnil v spomin, junaški madridski atlericist. Francku Kal. se je podpisal na levi čevelj in mali ga noče več obuti, da se zlate črke, ki so črne flomastraste, ne bi zgulile. Kaj naj naredim? Žalibog obutev večinoma prodajajo v parih, za par se mi zdi škoda denarja, da bi Oblaka prosil, ali mojemu sinu kupi kopačke, saj ima denarja kot pezet, za to sem pa preponosen. Kot morajo biti preponosni Škofjeločani, da jim je bog ali kako (ne)sorodno bitje podarilo dva Jana, oba svetovno znana.
7. 6. Na Resljevi ali kako se že imenuje ona spodgradna gnečava žila, pri rdeči luči en parček, tak svobodnega obnašanja in oprave, tak dredlokasti, z njima voziček, v njem dete, ki pezo sveta na ramicah nosi morda mesec, morda šest. Onadva pa, kakor da jima pravkar vzbrsteli dokaz ljubezni ni dovolj, vsem na očeh, razen otroku, ki je gledal naprej, sta se poljubovala. Tako globoko. Tako lepo.
