Tiskane izdaje
Če bi bankirji Brechtovo dramo razumeli, bi svoje stranke obravnavali kot plemiče. Smo namreč njihovi glavni posojilodajalci, investitorji, ki s svojim denarjem na bančnih računih sploh omogočamo obstoj in delovanje bank. Brez našega denarja se lahko (milo rečeno) klofnejo.
No, saj bankirji niso tako neumni. Poanto Brechta razumejo malo po svoje. Če lahko ropa Mackie Nož, lahko ropajo tudi banke. Pri tem se ne zadovoljijo z enim velikim ropom, ampak raje ropajo množično, malo po malo. Nič drugega kot rop namreč ni, da banka svojim investitorjem, torej široki množici imetnikov računov, ki v banki hranijo svoj denar, zaračunava vse mogoče stroške. Vodenje računa, provizija za plačilo položnic, odobritev kredita, dvig gotovine na bankomatu, nakazilo na drugo banko, in še kup drugih, če o oderuških obrestih na negativno stanje sploh ne govorimo. Ali pač. Govorimo o obrestih, saj se ravno v njih skriva zajec.
Težko je namreč razumeti, kako nekdo, ki posoja denar po visokih obrestnih merah in si ga izposoja skoraj zastonj, dela minus. Če si pri banki, ki oglašuje izjemno ugodne potrošniške kredite, navadni smrtnik za dobo treh let izposodi 9.000 evrov, ga bo to skupaj stalo 9.858,29 evra. K temu je potrebno prišteti še stroške odobritve v višini 2,10% oz. 189 evrov. Če ista oseba pri isti banki tri leta naloženih 9.000 evrov po najugodnejši obrestni meri na koncu prejme 9.327,90 evra. Obrestni zajec je v tem primeru velik natanko 719,39 evra. Seveda obstajajo tudi večji in bolj kosmati zajci. Odvisno od višine kredita, časa odplačevanja in izbire banke. Če iz računa odštejemo grabežljivost in ihto po instantnem zaslužku zajec zgleda dovolj rejen, da bi omogočil dolgoročno preživetje bank.
Pa ni. Bankirji so se zajčje obare že davno preobjedli in so zato izumili nove recepte in vzredili novo divjad v obliki špekulativnih in močno tveganih finančnih instrumentov. Tako pretkanih, da jih ne zmorejo ujeti niti prekaljeni lovci na divjad, ki jih v ta namen zaposluje država. Ko pa se čorba zažge in z dna posode zazeva luknja, smo vedno tu državljani, ki nam mešanico milijardne brozge rdečih številk zatlačijo v grlo. Zato si banke privoščijo lahko investicije, ki jih same navadnemu kreditojemalcu nikoli ne bi odobrile.
Prav zanimivo bi bilo videti obraz bančne uslužbenke, ki bi ji prošnjo za kredit utemeljili z naslednjim poslovnim načrtom. »Gospa, imam soseda ki je obsesivni hazarder. Posodite mi nekaj milijonov, da odkupim njegove dolgove in investiram par sto tisoč v njegovo nadaljnje igranje rulete. Ni vrag, da mu bo enkrat padla prava številka in dolg z obrestmi vam takoj poplačam«. Prošnja za posojilo najbrž ne bi niti prišla dve nadstropji višje do kreditne komisije.
Še bolj zanimivo bi bilo morda, če bi od banke želeli posojilo za odprtje lastne banke. »Gospa, posodite mi nekaj milijonov. Bom počel natanko enako kot počnete sami.« (Gotova) zavrnitev kredita bi verjetno temeljila bolj na insajderskem poznavanju delovanja bank kot strahu pred morebitno konkurenco nove banke. Kockanje z milijoni, ki jih v primeru slabega izida krijemo državljani, pač ni za vsakogar.
Običajni državljani načeloma nočemo ustanoviti lastne banke ali špekulirati s sosedovo srečo na ruleti. Po kredo gremo večinoma za novejši pleh ali večjo kletko. Bi si pa vseeno zaslužili, če se že moramo iti kapitalizem, da bi enaka pravila veljala za vse - banke in proletarce. Če lahko bankirji odločajo koliko in kdaj smo upravičeni do njihovega denarja, bi moralo veljati tudi obratno. Mi, množica malih varčevalcev smo glavni upniki bank in od njih bi morali zahtevati, da z našo investicijo ravnajo odgovorno in v naš prid. Ker zaradi želje po novem plehu in večji bajti ne zmoremo stopiti skupaj in tega zahtevati soglasno, bi to moral storiti kralj.
A današnja oblast je antibrechtovska. Namesto, da bi na smrt obsojenim faliranim bančnikom (in ostalim finančnim špekulantom) vendar izmaknila stol pod nogami in jih obesila, jih nagrajuje z nedotakljivostjo plemstva. S tem podpira smrt malega »Grka« in zagotavlja preživetje lakomnih finančnih institucij, ki veljajo za prevelike da bi propadle. Vprašanje ostaja, kako bodo bančniki plemenitili svoj oz. naš denar, ko nam ga bodo vsega pobrali in ne bomo več zmogli sanirati njihovih napak.
