Ko sloni poletijo

Kaj za vraga se je zgodilo s francosko republiko, ki je Evropi nekoč dala »svobodo, enakost in bratstvo«, da je v prvem krogu predsedniških volitev tako rekoč vsak tretji Francoz volil ekstremiste? Bodisi tiste s skrajno desnega roba, kjer Marine Le Pen pridiga, da se Francija »pospešeno islamizira« in da so bile nacistične plinske celice zgolj »detajl« v zgodovini, ali pa s skrajno levega, kjer je ljudski tribun Jean-Luc Mélenchon prav tako prepričan, da je večina pridobitev EU, z lizbonsko pogodbo vred, zgolj za škodo.

Če bi sešteli vse glasove, ki so jih francoski volivci dali ekstremistom, bi z grozo lahko ugotovili, da jih je skupaj že več od tistih, na katere lahko vsaka zase računata tako imenovani etablirani oziroma vseljudski francoski stranki, in da v drugem krogu brez glasov teh skrajnežev praktično ne bo šlo. Kar velja zlasti za Sarkozyjeve konservativce in ne toliko za Hollandove socialiste, ki jim je vendarle uspelo nekoliko bolje motivirati volivce. Če nič drugega, vsaj proti Sarkozyjevemu načinu vodenja države.

Za Francoze sicer pravijo, da v prvem krogu praviloma volijo s srcem in iz protesta, v drugem pa jih potem sreča pamet. A če hoče sedanji predsednik Sarkozy 6. maja nadoknaditi zaostanek in zmagati, bo moral krepko razburkati čustva Francozov, pri tem pa brezsramno poseči tudi v bazen volivcev skrajne desničarke Le Penove. Kar je z izjavo, da so tudi zahteve njenih volivcev legitimne, praktično že storil. In to isti trenutek, ko je izvedel za svoj poraz v prvem krogu.

Sarkozy bo torej, če noče postati zgodovinski »luzer« in prvi predsednik, ki bi ga Francozi odvolili na tak način, zdaj prisiljen igrati na točno tiste umazane karte, ki jim mora v duetu z Merklovo kot vzorni Evropejec nasprotovati. Kar ne bo prvič. Spomnimo se samo, kako je pred časom izganjal Romune ali kako se je predvolilno preračunljivo igral s schengenskimi grožnjami, ko sta morilca na skuterju začela pobijati tujce, pa se je čudil. Kot da mu ne bi bilo jasno, kako po robu je hodil, kaj najbolj vžge pri volivcih, ki jih je strah predvsem za službe in delovna mesta, in kaj mu navsezadnje svetuje njegov ključni volilni strateg Guillaume Peltier. Da se volitve tokrat ne bodo odločale v sredini, ampak na desnici, ki je tako v Franciji kot v Evropi ta trenutek veliko močnejša od levice, in da bodo ključno vlogo igrale predvsem teme, kot so varnost, avtoriteta države in zaščita državljanov. Prevedeno v evropski politični jezik to ne pomeni nič drugega kot priseljevanje, strah pred tujci, gospodarski patriotizem in obramba avtoritete države.

Vse torej točno tiste teme, ki jih »najbolje«, predvsem pa zelo ljudsko in politično hitro »unovčljivo« obvladajo raznovrstni populisti in ekstremisti, ki jim v kriznih časih ne rastejo krila le v Franciji, ampak tudi drugod po Evropi. Največja nevarnost Sarkozyjevega, v marsičem tudi osebnega in z njegovim značajem povezanega boja za obstanek na oblasti je torej prav v tem, da bi utegnili ti sloni populizma in ekstremizma, ki znajo hitro poteptati vse pred seboj, poleteti celo v vedno svobodomiselni Franciji, ki velja za drugo ključno članico Evropske unije. In to kar z žegnom etablirane politike, ki se boji za svojo oblast. Kdo jih bo pa potem sploh še lahko ustavil? Če hoče Sarkozy zmagati, bo moral igrati proti Evropi.