Tiskane izdaje
Ostane življenje po življenju, v katerem dobre stvari nikoli ne utonejo v pozabo. A vedno, žal, ni tako. Zato si trud, da bi tudi pri nas, na vseh koncih Slovenije, zaživela celovita paliativna oskrba, zasluži vso podporo.
Pestrost, barvitost, živahnost, trdoživost in igrivost cvetja mi, odkar pomnim, predstavlja sinonim za življenje. Komaj se mi je dodobra uspelo, v dobesednem pomenu, postaviti na noge, sem z negotovimi koraki, ki jih je nemalokrat pospremil tudi olajšanja poln postanek, ko sem pristala na zadnji plati, šla z vso gotovostjo proti cilju – proti številnim cvetovom, ki so mi z igrivostjo svojih barvi, velikosti in oblik šepetali vedno nove pravljice. Zgodbice o vsem lepem in dobrem, ki me je obdajalo že v tistem davnem malem otroškem svetu.
Poosebljenje lepega in dobrega, ne le v fizični obliki, tudi ali predvsem v duši, pa je bila moja stara mama. Rozalija. Ni naključje, da se v latinskih korenih njenega imena skriva roža, nič nenavadnega ni, da je del njenega imena ozaljšan z zalostjo, ki jo občutim kot sopomenko neizrekljivi dobroti, s katero je bilo prežeto njeno skromno, a neizmerno bogato življenje.
Toliko lepega in dobrega mi je dala. V času odraščanja mi je bila najboljša prijateljica, naučila me je najboljših in najlepših stvari, ki jih danes premore moje védenje, v njeni kuhinji sem vedno našla topel objem, iskren nasmeh in božajoče oči, v katerih je bil med najinimi dolgimi pogovori o življenju in vseh preizkušnjah, ki jih to prinaša, vedno nek prav poseben žar. Toplina iskrene ljubezni.
V vsakem utrinku spomina, ki mi prihiti pred oči in v katerem se zagledam skupaj z njo, se skrivajo občutja, ob katerih mi zadrhti srce – zdaj le še od lepih spominov, nič več od solza, s katerimi je bilo prežeto ob njenem slovesu.
Takrat sem k njej prihitela iz službe, od daleč, v septične prostore bele tišine, ki jo je občasno, a nadvse grobo zmotil le hrup mimo hitečih zaposlenih. Sedla sem k njej, jo prijela za zanjo tako neznačilno hladno roko in se začela pogovarjati z njo. Ji med solzami pripovedovati, kako lepo sva se imeli, ko sva skupaj cvrli krofe, pekli tisoč in eno dobroto, pletli, brali, delali na vrtu, spominjala sem se, kako sem z malčkoma prihajala k njej, da ju je pestovala in crkljala. Govorila sem o tem, koliko mi je vedno pomenila njena neizmerna ljubezen. In da sem vesela, ker imava obe tako radi rože; njene izbranke so bile ivanjščice.
Ni mi več mogla odgovarjati, ni se mogla odzivati, a govorila sem naprej, se borila s solzami, ki so mi nemo polzele po licih, in ostala z njo. Do konca. Še vedno sva se držali za roke, ko je prišla medicinska sestra in prižgala plamen za ugaslo življenje, ki sem mu imela povedati in dati še toliko lepega.
Nobeno slovo ni lahko. Pa vendar … Ostali so spomini. Ostala je toplina. V meni je ostal njen pečat, ki je neizbrisen. Ostalo je življenje po življenju, v katerem dobre stvari nikoli ne utonejo v pozabo.
A vedno, žal, ni tako. Zato si trud, da bi tudi pri nas, na vseh koncih Slovenije, zaživela celovita paliativna oskrba, zasluži vso podporo. Ne nazadnje je takšna danost, ki naj človeku omogoča dostojno življenje, vso potrebno nego in skrb, tudi v najtežjih trenutkih, opredeljena tako v svetovni deklaraciji proti raku kot tudi v prenekaterem drugem dokumentu. Vsi ti akti državo v ustvarjanju pogojev za čim bolj kakovostno delovanje zdravstvenih sistemov opominjajo, kako in zakaj je treba izboljšati dostop do diagnostike, zdravljenja, rehabilitacije in tudi paliativne oskrbe.
Zato, da vsakomur omogočimo človeka vredno življenje, od začetka do konca.
