Tiskane izdaje
Zadnji mesec dni je kar nekajkrat naneslo, da smo v Kočevju ali Ribnici razpredali o tem, kaj se je v zadnjem desetletju ali še manj zgodilo na tem območju. Večinoma smo se strinjali, da je nekoč manj opazna Ribnica, ki se je ponavadi skrivala za besedo »trg«, torej ne več vas, a tudi ne še mesto, postala vodilna na tem območju: gospodarsko in kulturno, pa tudi - če prav razumem mlajšo generacijo - v smislu zabave.
Kočevje, ki je bilo še desetletje nazaj neformalno središče regije, je utonilo v nekakšno sivino. Postalo je neprepoznavno. Na nek način mrtvo. Pred štirimi leti je sicer kazalo, da je nekakšna želja po spremembah, a ni bilo nič od tega. Skupaj s krizo je šlo samo še navzdol. Strmo. Brezposelnost, ki je že dve desetletji enkrat višja od slovenskega povprečja in je decembra znašala 23,6 odstotkov, postopoma še vedno narašča. Vem, da sem že tečna s temi podatki, a kaj morem, če so grozljivo zgovorni: v Kočevju je 1739 brezposelnih ljudi.
Kaj to prinaša je v mestu ob Rinži že opaziti, samo počasi se zapeljite skozi mesto.
Na drugi strani, samo čez Jasnico, je druga zgodba. Ribniška. Gospodarsko uspešno območje se ni ustavilo samo na tem, da bi - kot veleva ribniška tradicija - vsak evro spravili v nogavico in pod blazino. Čeprav mnogi to še vedno počnejo, so Ribničani, ki vidijo nekoliko dlje, premišljeno delali na ribniških posebnostih, na njihovi identiteti, ki je tesno povezana z obema tradicionalnima obrtema, suho robo in lončarstvom.
Pravzaprav je že datum praznika občine Ribnica primerno izbran: 23. oktober, v spomin na leto 1492, ko je cesar Friderik III. Kočevarjem in Ribničanom izdal dovoljenje za prosto prodajo domačih izdelkov po vseh deželah cesarstva. Ljudem v teh krajih, kjer so poletja vroča in zime hude, je oblast zagotovila možnost dodatnega zaslužka, ker od kmetovanja ni bilo mogoče dostojno živeti. Vladarji so to v naslednjih stoletjih upoštevali, izdelovanje in prodaja suhe robe pa sta postala izredno pomemben del ribniške identitete.
(Pozabili pa smo, da je to bil način preživetja tudi na Kočevskem.)
A ne le to. V zadnjih nekaj letih so Ribničani to tradicijo opremili s sodobnimi prijemi. Kaj pa je drugega geografska označba Ribniška suha roba kot poskus prilagoditve starih izdelkov novim razmeram? Pa resnično živ Rokodelski center Ribnica, kjer s konkretnimi delavnicami učijo nove pletarje in lončarje, obenem pa v njem deluje izjemna likovna šola LICE? Pa zadnja novost - oblikovanje nacionalne poklicne kvalifikacije suhorobar, ki jo bo mogoče že aprila pridobiti v Ribnici? In le v Ribnici?
Vse to so današnje ribniške zgodbe, ki imajo korenine v preteklosti, v tradiciji tega območja. Vendar pa jih danes opremljajo za prihodnost. Da bodo posodobljene preživele.
