Koda: Triglav 11

Prva kolumna v Nedelu bi morala biti namenjena kombinaciji jutrišnje 123-letnice rojstva Josipa Broza Tita, prebliska Franza Kafke in njegove ekselence facebooka. Navidez nezdružljiva zmes bi pripovedovala zgodbo o tem, kako je Kafkova izjava, najdena na enem najbolj priljubljenih družbenih omrežij – »En idiot je en idiot. Dva idiota sta dva idiota. Desettisoč idiotov je politična stranka« – v Sloveniji aktualna še danes. Franz Kafka se je rodil še pred maršalom, pred 132 leti.

Zgodba bi govorila o nerazumevanju, kako je mogoče, da se ljudje še vedno včlanjujejo v politične stranke, kjer postanejo del gmote, ki neha razmišljati s svojo glavo (naj mi izjeme oprostijo), ki se odreče tej največji svobodi in posluša le še voditelje. Njihova beseda – zakon. Če je kdo v Sloveniji mislil, da se bo to končalo s Titovo smrtjo in dobro desetletje za tem z osamosvojitvijo, se je zmotil. Vzorci se nadaljujejo, prenašajo in najbolj izraziti so prav v strankah, ki z dediščino največjega simbola Jugoslavije nočejo imeti nič skupnega. Tu bi se zgodba o idiotizmih nadaljevala. Pa se ne bo.

Ker je za Kafko, ki se je z briljantno mislijo usidral na facebooku, prišla nebesna modrina Mediterana, stara slab mesec. Modrina našega morja. V njem pa deklica. V rumenih pajkicah in rožnati obleki. Negibno plavajoča. »Tukaj je. Potovala je na čolnu, da bi ukradla našo blaginjo. Želela je povzročiti nemir v naši družbi. Ker prav to počnejo ti begunci, povzročajo bedo in uničenje. Poglejte jo. Najbrž je načrtovala teroristični napad. Večina ljudi iz teh držav je muslimanov, torej je nevarnost resnična,« je ob pretresljivi fotografiji deklice ironično zapisal Chris Klomp.

Nekaj ur preden jo je objelo naše morje, ki ga bomo kmalu zasedli – saj veste, poletje je blizu –, je najbrž objemala svojo mamo, ki jo je tolažila, da bo vse, prav vse v redu; da gredo k ljudem, ki skrbijo in delijo – ki bodo delili delček sreče in veselja z njimi. In mir, ki ga v njihovih državah ni. Kakšna zmota. Chris se opravičuje, ker evropski politiki naredijo malo ali nič. Ker so – smo – tako pozni. Ker nimajo časa. Ker si ne morejo vzeti minute za prave odločitve za tragedije, ki se dogajajo pred našim pragom.

V našem morju. Za politikantske izredne seje državnega zbora se najde čas, za proteste pred sodišči tudi, slovenska diplomacija, denimo, je dva dni norela zaradi fašistov, ki so se včeraj zbrali v Gorici, klicali so se veleposlaniki, pošiljali konzuli, minister je obljubljal odločno akcijo. Kaj pa če Karl Erjavec ne bi bil odločen le v takšnih trenutkih, ampak bi, ne da bi čakal evropski birokratski stroj, ki za zagon potrebuje tedne in mesece – in na katerega ukaze čakamo, prej pa ne mignemo –, z vrhovnim poveljnikom in novo ministrico za obrambo v boj potisnil Triglav.

Ne tisto zavarovalnico, za katero se tako krčevito borijo v Desusu, ampak tistega s številko 11 in 30 vozli. Ki je deklicam, kakor je tista negibna na nebesni modrini Mediterana, že pomagal. So zmožni? Ali pa se bomo morali javno opravičiti, tako kot Chris, ker smo volili zanje. Brez skrbi, Triglav ne bo izplul na našo pobudo, samostojno in suvereno. Ker našim politikom ni mar.

Vsakemu od nas pa bi moralo biti. Vsakdo, ki je videl to prekleto fotografijo deklice, pogreznjene pod gladino čudovitega Mediterana, je videl sliko, ki se v sedanjem nemirnem svetu lahko zgodi tudi našim otrokom. Vašim otrokom. Vsem otrokom. In če nas ob misli, da bi se na sliki lahko znašel naš otrok, ni zarezalo od bolečine, potem je z nami nekaj hudo narobe. Pa v resnici ni. Narobe je, če grobo prevedemo Chrisa, z neumni politiki in njihovo infantilno zahojenostjo.

Lahko pa od teh ljudi zahtevamo, da večnamenska ladja Triglav 11 v imenu ljudstva, ki ima menda oblast v tej državi, izpluje v najkrajšem mogočem času. Med njenimi osnovnimi nalogami je, citiramo, »sodelovanje pri nalogah zaščite in reševanja na morju, ki vključuje naloge iskanja in reševanja ljudi«. Vrhovni poveljnik? Ministrica za obrambo? Zunanji minister? Premier?

Aja, saj smo že ugotovili: Triglav 11 ne bo izplul na našo pobudo, samostojno in suvereno. Raje dajmo še kakšno o Titu, drugi vojni, tožilcih, oklepnikih in strateških naložbah.

Kafka pa je imel in po 132 letih še vedno ima prav, o tem ni nobenega dvoma.