Evropski (ne)red: Kolektivni zaton

V razpravah in analizah se politiki zategovanja pasu pripisuje krivda za skoraj vse, kar je narobe na stari celini. Pogosto se zamolči, da je bila takšna varčevalna politika precej luknjičava, saj so številne članice območja z evrom obdržale visoke javnofinančne primanjkljaje in še kopičile dolgove. Evropska komisija, ki je obveljala za nekakšnega neoliberalnega izvršilca varčevalne politike, je tako v času Joséja Manula Barrosa kot njegovega naslednika Jean-Clauda Junckerja članicam pri izpolnjevanju proračunskih zavez veliko popuščala.

Ko se je spomladi leta 2010 s padcem Grčije začela dolžniška kriza, je vrhuška v Bruslju in glavnih mestih članic razglasila, da je bilo spodkopavanje pakta stabilnosti usodno. Če sta lahko najprej Francija in Nemčija nekaznovano kršili njegova pravila, je bilo težko zahtevati od Grčije & Co., da delajo v skladu z njim. V dolgih nočnih pogajanjih so nastala nova, bolj stroga pravila, ki naj bi preprečevala izbruhe dolžniških kriz. Nastal je nepregleden, tudi strokovnjakom nerazumljiv sistem preverjanja gospodarskih in javnofinančnih gibanj z razvrščanjem članic in priporočili.

Da se je komisija odpovedala vlogi branilke pakta stabilnosti in se vede kot brezzobi tiger, je bilo posebej očitno, ko sta bili prejšnji teden spet objavljeni analiza in primerjava članic. Količina papirja je bila rekordna.

Ugotovitev, da le pet evrskih držav (Estonija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska in Slovaška) s predlogi proračuna za 2017 povsem izpolnjuje pravila pakta, ni bila presenečenje. Tudi odločitev, da se nobeni od notoričnih kršiteljic pravil ne bo nič zgodilo, je bila enako samoumevna. Niti sama evropska komisija pakta ne obravnava več resno.

Tako so z veliko politične kreativnosti ugotavljali, da sta Portugalska in Španija na dobri poti za izpolnitev proračunskih ciljev. Francije pred volitvami prihodnjo pomlad že tako ne bi smeli vznemirjati. Tudi usoda italijanskega premiera Mattea Renzija bo na kocki na referendumu čez dva tedna. Sam Juncker je evropsko komisijo, ki bi morala biti nevtralna in nadzirati spoštovanje pravil, razglasil za politično telo. Popuščanje članicam pri spoštovanju proračunskih pravil je razglasil za inteligentno prožnost, s katero naj ne bi zavirali gospodarske rasti …

Članice, ki dobivajo takšne Junckerjeve odpustke, so po rasti že leta praviloma na repu evropskih lestvic. Da bi bila zmeda popolna, je gospodarski komisar, francoski socialist Pierre Moscovici, razglasil, da je evropska komisija postala – kolektivni finančni minister območja z evrom. Kolektiv naj bi dajal nasvete denarni uniji kot celoti. Prvi med njimi je bil, naj se članice z manevrskim prostorom (predvsem Nemčija) odločajo za več javnih investicij za krepitev konjunkture. Takšni »ukazi« za politični zagon rasti bodo najbrž enako preslišani kot druga bruseljska priporočila.

Nauk iz dolžniške krize, da so pravila smotrna in učinkovita, samo če so verodostojna in spoštovana, je že pozabljen.