Koliko je vredno eno življenje?

Človeško življenje je največja vrednota. Ta stavek nenehno ponavljajo vsi režimi sveta. Režimi vseh barv in vseh političnih provenienc. Diktatorji in demokrati, škofje in imami. A z retoriko nikoli ni bilo večjih problemov. Zagata nastane tedaj, ko je treba uničeno človeško življenje finančno pretehtati in ga potem tudi plačati. Takrat nenadoma ni več vrednota. Takrat je vredno le še nekaj pičlih evrov. Natančneje petdeset evrov na mesec. Toliko je namreč slovenska vlada pripravljena plačati izbrisanim za njihova poteptana življenja in uničene sanje.

Bi ministri sedanje vlade ali, še bolje, tiste iz leta 1992, ki je kriva za izbris, v tako sramotno ceno privolili tudi v primeru, če bi se takšno totalitarno radiranje zgodilo njim ali njihovim svojcem? Njihovim otrokom? Težko je verjeti. Cena njihovih življenj je namreč neprecenljiva. V skladu s politično retoriko, zapisano v uvodnem stavku.

Slovensko določanje cene uničenemu življenju me močno spominja na bridko zgodbo, ki mi jo je pred časom pripovedovala preprosta ruska ženska. Nesrečna mati, ki je v Čečeniji, tej temni strani Kremlja, izgubila sina, ruskega vojaka. Za sinovo smrt ni dobila nobenega opravičila. Oblast, ki ga je poslala umret na Kavkaz, je njegovo mlado življenje ocenila na pičlih nekaj sto rubljev odškodnine, s katero je lahko kupila le nekaj veder krompirja. Predsednik Vladimir Putin zna vedno lepo govoriti o dostojanstvu in ponosu ruskega človeka, toda ko je treba plačati za uničeno življenje, je to nenadoma vredno samo še nekaj kopejk. Oblastniki vedno pozabljajo, da je vrednost našega življenja predvsem v tem, kako vrednotimo življenja drugih.

Samostojna Slovenija je na tem izpitu vrednotenja življenj padla že dvakrat. Najprej februarja 1992, ko je kljub petemu členu ustave, kjer je jasno zapisano, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine, v najžlahtnejši maniri totalitarnih držav nečloveško izbrisala 25.671 prebivalcev. Med njimi tudi 5360 otrok. In jih grobo pahnila v pravno in socialno smrt. V neobstajanje. In da bi bila stvar še bolj absurdna, je za izbris te množice nedolžnih ljudi lastnoročno poskrbel minister, ki je le kakšno leto pred tem vodil Odbor za varstvo človekovih pravic.

Srečko Kosovel bi ob tej farsi zagotovo znova spomnil na svoje znamenite besede: Slovenci niso še nikoli bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.

Slovenija je bila zaradi tega zločina, ki sta ga dva sodnika evropskega sodišča za človekove pravice brez dlake na jeziku razglasila za poskus etničnega čiščenja, kaznovana v Strasbourgu. Zato ima Nils Muižnieks, komisar Sveta Evrope za človekove pravice, popolnoma prav, ko vlado vztrajno opozarja, da je treba poiskati trajno rešitev problema, prevzeti odgovornost za izbris in preprečiti, da se podobne kršitve človekovih pravic v prihodnje ne bodo več dogajale.

Toda ne. Uradna Ljubljana je zdaj na tem istem izpitu padla še enkrat. Ko sramotno baranta s centi, ki naj bi jih plačala za uničena življenja. A pri tem pozablja, da s takšnim odnosom do zločina žrtve izbrisa v bistvu ubija še drugič.

To počne iz nekakšnega strahu, da bo javnost njeno »popuščanje« razumela kot kapitulacijo pred izbrisanimi. Toda Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik, lepo pove, da to še zdaleč ni problem. »Tisti, ki se zavedamo teže političnega zločina, ki ga je ta država zagrešila nad izbrisanimi, nikakor ne zahtevamo 'moralne kapitulacije' te države, ampak prav nasprotno: kot njeni državljani si želimo, da bi bila sposobna spoznanja moralnih dimenzij tega, kar se je zgodilo, in s tem neke katarze, moralnega očiščenja. Zamižati pred moralnimi dimenzijami odgovornosti za nezakoniti izbris je zato huda zmota,« opozarja Krivic.

A moralnega očiščenja v slovenski politiki očitno še dolgo ne bo. Ne ko gre za izbrisane in ne ko gre za druge, nič manj usodne odločitve, ki so Slovenijo v minulih dveh desetletjih pripeljale na rob tretjega sveta. Ko je treba jemati upokojencem, da bi poplačevali dolgove, ki jih je najemala nesposobna gospodarska in politična elita.

V takšnem ozračju zveni resolucija Evropske ljudske stranke, ki je sredi tedna treščila v Slovenijo, naravnost groteskno. Stranka je namreč resno zaskrbljena zaradi obsodbe nekdanjega premiera v zadevi Patria. Toda v Evropski ljudski stranki so za čuda pozabili, da je bil prav nekdanji premier član vlade, ki je izbrisala 25.671 ljudi, še en njen vidni član in dolgoletni evroposlanec pa celo premier v času tega zločina. Zato bi bilo tudi za Evropsko ljudsko stranko moralno zelo priporočljivo, da skrbno pregleda, koga brani in kdo sedi v njenih vrstah. In začeli bi lahko kar z glavnimi akterji izbrisa.