Tiskane izdaje
Praznični dnevi so bili zelo naporni – še posebej, če ste spremljali izjave nekdanjih in sedanjih politikov, objavljene v prazničnih prilogah in predprazničnem vzdušju.
Za začetek so Finance že v sredo objavile intervju z nekdanjim predsednikom Kučanom.
Imam občutek, da so sogovornika izbrali in izprašali bolj iz aktualno senzacionalističnih razlogov kot pa zato, da bi pred dnevom upora proti okupatorju še sam pristavil svoj hommage.
Res pa je, da je bil dan prej posvet Foruma 21. Udeleženci so »sklenili, da politika ni razumela sporočila vstajnikov in da obstaja skrb pred novimi nemiri in destabilizacijo države. Ta se po mnenju udeležencev nahaja v kriznih razmerah.«
Iz zapisa sledi dvoje, troje:
Forum 21 je kljub svoji nesporno levi orientaciji v bistvu konservativna združba. To sklepam po tem, da je morda edina intelektualna institucija, ki še ni povabila Vuka Ćosića, da bi prispeval svoje modrosti o digitalnih strategijah v politiki.
Naprej. Kako to mislijo, da »obstaja skrb pred novimi nemiri in destabilizacijo države«?
Glede na to, da so bili med (naštetimi) udeleženci tudi taki, ki so proteste vsaj pozdravljali, če že ne podpihovali, se lahko »novih nemirov« kvečjemu veselijo. Kaj pa je bil vendar cilj protestov, če ne »destabilizacija družbe«?
Za tretjo stvar pa ne vem, ali jo naj pripišem Kučanovemu konzorciju ali novinarju, ki je o seansi poročal. Ljudje večinoma ne opazijo takšnega izražanja, sam pa tega nikoli ne spregledam.
Kaj namreč pomeni, da so »sklenili« [da politika ni razumela sporočila vstajnikov]? Kako lahko nekaj takega »sklenejo«? Ali ni »sklep« dogovor, odločitev, da bodo nekaj naredili, ne pa da nekaj magari konsenzualno diagnosticirajo?
Se imajo člani Foruma 21 za nekak Centralni komite? Ali pa se je to po nekem avtomatizmu zapisalo novinarju, ki se ne zna natančneje izražati?
Socializem je malokaj tako zelo uničil kot znanje jezika. Zadnja instanca indoktriniranih poševnica funkcionalno nepismenih pa je seveda STA.
Drugi praznični primer navajam le za intermezzo in za dobro vago v košarico interpretacij, zakaj je Türk izgubil na lanskih predsedniških volitvah.
Ko sta kolegica in kolega drugega nekdanjega predsednika v intervjuju v prejšnji Sobotni prilogi vprašala, kaj kaj zdaj počne, je odgovoril, da »skrbno spremlja razvoj dogodkov doma in v tujini«.
Istega dne je v Večeru izšel intervju z dr. Jožetom Pirjevcem.
Ko je novinar vprašal zgodovinarja in pobudnika Solidarnosti, stranke v ustanavljanju, ali se je Kučan torej motil, ko je navijal za Jankovića, je Pirjevec odgovoril, da so se motili vsi, ki so takrat zanj navijali.
Trditi, da se je glede Jankovića motil samo Kučan, bi bilo res nesramno. Ker pa so se glede njega motile tudi širše ljuske množice, je njegova zmota bistveno bolj ekskulpabilna.
No, Pirjevec nadaljuje: »Ne vem, ali je bilo v tistem trenutku, ko je bilo razočaranje nad Pahorjevo vlado na višku, mogoče najti kogarkoli drugega, ki bi zapolnil vrzel na levici. Toda to je stvar preteklosti.«
Še dobro, da obstaja preteklost. Podnjo lahko kot pod preprogo pometemo vse svoje zmote.
In če že omenjam zmote, naj hladnokrvno opomnim še na eno.
Po Jankovićevi prvi zmagi na županskih volitvah (22. oktobra 2006) sem napisal kolumno z naslovom Tudi 63% ljudi se lahko moti. Mnogi so me takrat skoraj linčali zaradi domnevno nezaslišane arogance.
Priznam, šest let in pol pozneje ni težko biti pameten – paše pa.
Letos 1. maja zjutraj pa je taisti Janković pozdravil delovne ljudi in občane vseh narodov in narodnosti na tradicionalnem srečanju na Rožniku.
V nagovoru množici – v »svečanem« nagovoru, kot obvezno rečejo STA-jevci in kot za njimi vsi ponavljajo – je izrekel tudi naslednjo briljantno domislico: »Starejši občani so preživeli drugo svetovno vojno in socializem, zdaj pa živimo ›neko obliko kapitalizma‹, ki nikomur ni všeč. Očitno bo tudi ta kapitalizem doživel svoj konec...« – »je napovedal«.
Napovedal? Seveda, tako se vendar reče, kadar STA citira politika, ki govori o prihodnosti.
Ampak tukaj še nekaj manjka. Kaj? Na tem mestu bi pasalo, če bi nekaj poudaril. In res: »V Evropi bo treba iskati nove oblike sožitja, solidarnosti in tovarištva...« – »je še poudaril«.
Ni še leto in pol od takrat, ko je Janković v intervjuju za Sobotno prilogo samozavestno izjavil: »Rad bi videl, kdo je večji levičar od mene.«
Takrat se mi je to zdelo smešno, danes pa ne več. Kaj takega kot Janković na Rožniku lahko reče samo velik levičar.
Pa vendar obstajajo še večji levičarji – pa ne nujno politiki. Tak je recimo Rastko Močnik.
V intervjuju v zadnji Mladini, ki je izšla na predvečer praznika, je rekel: »Učiti se moramo pri sovjetih, svetih, tistih klasičnih, iz delavcev, kmetov in vojakov. Vsa leva gibanja imajo kaj ponuditi. Marsikaj, kar govorijo in prakticirajo anarhisti, je vredno premisleka, začenši s samoupravljanjem.«
V bistvu je s tem preciziral Jankovićeve »nove oblike sožitja, solidarnosti in tovarištva«.
V zadnji številki Mladine pred Jankovićevo zmago je imel županotvoren intervju s potentatom prav Marcel Štefančič, jr. Naslov se je glasil Upanje levice. Naslov eseja istega avtorja v zadnji številki z Močnikom pa se glasi Naloga levice.
Ali je upanje levice ugasnilo? In kakšna je zdaj njena domača naloga?
Upanje levice nikoli ne ugasne. Zdaj pa se je še tem bolj razplamtelo, ko so prejšnjo soboto na paradržavni proslavi v Stožicah dokončno obglavili pop glasbo, kakršno smo poznali – glasbo urbanega upora in/ali hedonizma –, in na njeno mesto ustoličili za silo in po sili updatano revolucionarno glasbo iz minulih vojn v prerešetanih hostah in razrednih konfliktov.
Resurekcija partizanskega zborovskega petja je eden najbolj reakcionarnih, asocialnih in obenem neverjetnih fenomenov, kar smo jih doživeli v zgodovini popularne kulture. Pa ne samo slovenske. Pa tudi ne samo v kulturi.
Popularni slovenski izvajalci ne dobijo zlate plošče, temveč predsednikov zlati red za zasluge.
Za konec pa je predsednik Pahor 1. maja v nekakšnih Dražgošah na Dolenjskem – pozor, pozor, spet STA! – »opozoril«: »Vse je odvisno od Slovencev samih.« Potem pa je vse skupaj – pod črto vokabularja taiste funkcionalno nepismene državne novinarske agencije – »podčrtal« z neposrečeno besedno zvezo »kolosalne težave«.
Težave so po mojem za Pahorja lahko tudi fantastične, če se bomo le znali iz njih izvleči – kar se seveda bomo.
»Sami.«
Podvukao je na kraju svog izlaganja.
