Komisar le prikimal

»Teran je na trgu EU zaščiten kot slovensko vino, zato nobeno hrvaško vino ne more na trg EU s tem imenom, so danes pojasnili v evropski komisiji. V Sloveniji in drugih članicah Unije tako že zdaj ni dovoljeno prodajati neslovenskega vina s tem imenom, po vstopu Hrvaške v Unijo pa ne bo dovoljeno niti na hrvaškem trgu.«

Priznajmo, novica je izvrstna; vse informacije o izjemi, ki jo je evropska komisija odobrila hrvaškemu teranu, so bile torej le moraste sanje. Žal ni tako, »novica« je iz Delove dokumentacije iz aprila 2013. Tiskovni predstavnik takratnega komisarja za kmetijstvo Dacia­na Ciolosa je jasno povedal: »Hrvaška ni izrazila nasprotovanja, ko je Slovenija teran registrirala kot zaščiteno označbo porekla. To bi sicer lahko storila, četudi ni bila članica Unije.«

V Bruslju so konec leta 2016 nenadoma obrnili ploščo in sporočili, da bo komisija dopustila uporabo imena teran tudi za hrvaške pridelovalce. Kako je to mogoče, so se začeli spraševati slovenski vinarji, saj Hrvaška v pristopnih pogajanjih česa takšnega ni zahtevala, zato je novi akt v nasprotju z evropskim pravnim redom. Na očitke se je ta teden odzval sedanji komisar za kmetijstvo Phil Hogan in v Delu zapisal, da je Hrvaška (že) maja 2013, tik pred svojim pristopom k Evropski uniji, vložila vlogo, da bi v njeno označbo porekla »Hrvatska Istra« na etiketi vključili tudi sorto grozdja, imenovano teran.

Informacija zdaj poraja vrsto vprašanj; najprej seveda, zakaj o tem nihče v Sloveniji ni nič vedel? Če je bila vloga res poslana pravočasno – tik pred vstopom v Unijo, trdi Hogan –, ali je hrvaška pošiljka potovala po normalni poti na za to predvideni naslov? Slovenija o vložitvi vloge, kot kaže, ni vedela nič. Bi moral Slovenijo o tem kdo obvestiti ali pa bi morala sama skrbno spremljati delo ustreznih institucij v Bruslju?

Komisar Hogan spravljivo miri bralce, da je teran slovensko vino in bo takšen tudi ostal. Seveda ni dvoma, da bo naš teran ostal naš: »Teran je del naše skupne nacionalne kulturne dediščine; pridelovanje je družinska in zadružna tradicija; na teranu in nekaterih drugih tipičnih kraških specialitetah temelji naša turistična ponudba; v pridelovanje kakovostnega terana smo vključili stoletja spoznanj naših prednikov in premnoga znanja sodobnih strokovnjakov. Vsa ta dejstva so bila podlaga za izdelavo dokumentacije, s katero je Slovenija izvedla zaščito vina teran.« Tako je v vabilu civilne iniciative za spoštovanje zaščite terana zapisal član iniciativnega odbora in direktor Vinakras Marjan Colja.

Teran je torej s svojim močnim, polnim okusom, intenzivno barvo, zaradi katere mu rečejo tudi zajčja kri, in svojevrstnim vonjem avtohtono vino kraške krajine. Samo tam, na tisti zemlji, lahko nastane iz trte refošk tako posebno vino, ki velja med ljudstvom celo za zdravilno. Če kdo meni, da je teran samo še eno izmed rdečih vin, zaradi katerega se ne izplača izgubljati besed, ta gotovo še ni bil na Krasu.

V Istri, naj bo slovenska ali hrvaška, trte nimajo takšnega okolja, da bi lahko rojevale zajčjo kri. A komisar Hogan pravi, da se hrvaško poimenovanje pravzaprav ne nanaša na vino, ampak na grozdje. »Noben hrvaški proizvajalec ne bi mogel trditi, da prideluje vino teran, saj bi bilo to v nasprotju z zakonom,« pribije Hogan. Izjema, ki jo je odobrila komisija, se nanaša, pravi, na 300 hektarov ozemlja na Hrvaškem, kjer že stoletja gojijo sorto grozdja teran.

Gotovo se bo ob tej izjavi irskega komisarja marsikateri slovenski vinar spomnil, kako so istrski Hrvati v začetku tega stoletja po kraških trsnicah kupovali cepljenke z imenom refošk. Ko so sadike prišle čez mejo, pa so dobile ime teran. Izjema, ki jo zagovarja Hogan, se torej v resnici nanaša na hrvaško, današnjo, razlago o sortah trt, po kateri sta trti teran in refošk sicer ista družina, a različna posameznika. Drugačna od te razlage je slovenska, ki na podlagi genotipskih analiz ugotavlja, da sta sorti refošk in sorta, ki jo Hrvati imenujejo teran, genetsko identični. A irski komisar je prikimal hrvaški razlagi.