Damijan Slabe, zunanja politika
»Vse jasno, gospa komisarka?« se je ta teden porogljivo glasil eden izmed časopisnih naslovov, namenjenih »blitz« zmagi Angele Merkel. Kanclerki je namreč uspelo Uniji v samo dveh mesecih vsiliti svoj najljubši projekt, »špar-paket«. Dogovor o fiskalnem paktu je podprlo 25 voditeljev držav ali vlad, proti pa sta bila samo britanski in češki.
Tempo, s katerim so se predsedniki vlad kar mimo nacionalnih parlamentov in demokratične volje Evropejcev strinjali, da bodo »zlato pravilo« zapisali celo v nacionalne ustave, je bil za Unijo res hitrostna »mojstrovina«, kot je kanclerka po vrhu pohvalila sodelujoče. Da kriza zahteva tako hitrokracijo, ki ji ne uspe slediti niti bruseljska birokracija, kaj šele v evropske pogodbe zapisani demokratični postopki odločanja, je po vrhu hitel pojasnjevati tudi naš odhajajoči premier. Očitno ga je skrbelo predvsem to, da v medvladje ujeti Slovenci ne bomo zmogli dovolj hitro prikimavati. In bomo zaostali.
O tem, ali je fiskalni pakt, ki sam še ne rešuje ničesar, sploh uresničljiv, ni bilo priporočljivo razmišljati. Sporočilo bonitetnim hišam bi bilo preveč napačno. Kot da borzniki ne bi vedeli, da je treba dogovore še ratificirati, in da celo v Franciji ne bi bilo nič čudnega, če pakta ne bi spravili skozi parlament. Težave utegnejo nastati celo v primeru, če na aprilskih volitvah spet zmaga Sarkozy in ne paktu nenaklonjeni socialist Hollande. O tem, kako bosta »zlato pravilo« uzakonila grški ali italijanski »stečajni« premier, ne da bi ju takoj po tem »avtomatično« poklicali pred evropsko sodišče, pa najbrž nima smisla izgubljati besede. In o kakšnem irskem referendumu tudi ne.
A ne bi smelo biti tako. Kajti to, da je bil vrh bolj uspehek kot uspeh, in da vse najbrž ne bo delovalo, kakor je bilo mišljeno, so med vrsticami povedali kar šefi evropskih vlad sami, ko so torpedirali predlog nemške »gauleiterice« (tako jo je poimenoval visokonakladni tednik z Otoka), da naj EU v Grčijo pošlje svojega »špar-komisarja«. To bi bila prehuda žalitev, ponižanje članice in vmešavanje v njeno suverenost, je bilo slišati. Morda se je pa kdo le zamislil, kako bi bilo videti, če bi »zlato pravilo« enkrat jutri prekršili Francozi, in bi morala Nemčija po »avtomatizmu« sprožiti tožbo, v Pariz pa poslati »gauleiterja«.
V igri je namreč veliko več kot zgolj gašenje krize. Za suverenost nacionalnih držav gre in za demokratičnost skupnih (!) odločitev, ki jih v krizni naglici, ko nihče nima pravih receptov, vse bolj po komisarsko sprejema Evropska unija. In z njimi zgolj potrjuje, da se napovedi največjih evropskih mislecev Beckovega ali Habermasovega kova o »postdemokraciji«, v katero drvi krizna Evropa, že uresničujejo.
Pri tem seveda ni nevarno zgolj to, da nastajajo vzporedni centri moči, ki delujejo mimo vseh veljavnih pravil odločanja (kar je hudo zlasti za majhne članice), ampak da tudi evropski državljani in izvoljeni predstavniki ljudstva v državah članicah komaj še sledijo tem procesom, ki v samem temelju spreminjajo EU. Nekatere najbolj krizne članice pa že preoblikujejo kar v nekakšne finančne protektorate.
Posledice takega ravnanja se ponekod že prenašajo tudi na nacionalno raven. Namesto da bi krizo vsi skupaj izkoristili kot priložnost za temeljito redemokratiziranje sistema, se iz strahu, kaj bo, tudi tam že pojavljajo hitre »tako bo« rešitve in taki krizni rešitelji, ki znajo priložnost vedno izkoristiti predvsem zase.