Tiskane izdaje
Ko je leta 2008 gospodarski in finančni balon spektakularno počil, je - po začetnem šoku ugotovitve, da gospodarska rast ne traja v nedogled - večina blatnodolskih političnih in ekonomskih velmož (ne pa vsi) na vse pretege zagotavljala, da bo vsega skupaj kmalu konec in da bo tako rekoč jutri spet »business as usual«, vse po starem. Povprečno vsakih šest mesecev smo bili »na točki preloma« in »tik pred obratom navzgor«.
Saj ne, da bi bilo treba na to posebej opozarjati, a če vas je morda novoletno vzdušje zaneslo v optimistične vode ali pa vam v ušesih še vedno zvoni zaradi petard, ni odveč opozorilo, da bombastične besede novoletnih poslanic, ki smo jim bili izpostavljeni v tednu, katerega konec držite v rokah, jemljite s precej velikim ščepcem soli.
Konec koncev se niti predsednica vlade v svoji poslanici ni mogla izogniti »točki preloma«. A če je točka preloma imenovanje nove vlade, sprejem proračuna in žegen reformnih ukrepov, ki jih da Evropska komisija, potem veste, kako nizko smo padli. Po drugi strani pa je Bratuškova vendarle dovolj pošteno zapisala, da stvari ne bodo takšne, kot so bile pred leti. Kar je eno redkih, a nadvse dobrodošlih priznanj vrha politike, da »business as usual« ne obstaja več.
Gledano za nazaj bi bilo morda bolje, da bi nam vrhuška tokrat prizanesla s poslanicami te ali one sorte, saj nam - resnici na ljubo - ne more obljubiti nič dobrega. Vsakršna zagotovila, da bo po novem letu bolje, kaže jemati zgolj v kontekstu Domicljeve istoimenske pesmi, ki se konča s »kakor za koga«.
To še posebej velja za novoletno poslanico predsednika republike, ki je v zanj značilnem vehementno-patetičnem kvazi-churchillovskem slogu zapisal, da bo v prihodnjem letu za odtenek bolje, a da to še ni to. Kar je zgolj še ena verzija tega, da »smo tik pred obratom navzgor«.
Problem te in podobnih sintagm ni toliko v tem, da so izrečene bolj ali manj na pamet, temveč da so temelj politične samoprevare in opravičevanja lastnih zablod. To še posebno velja za predsednika Pahorja, ki je v poslanici pribil, da zaradi strahopetnosti, kratkoročnih koristi ali komotnosti (!) ne smemo nikoli več odlašati z odločitvami in da »naši ljudje« nikoli več ne smejo plačati tako visoke cene za odsotnost voditeljstva. Če ste v tem prepoznali njegovo vodenje vlade med letoma 2008 in 2011, vam tega ne more nihče zameriti.
Nekatere težave te države so resda takšne, da nanje ne moremo vplivati. A veliko večino lahko rešimo sami. Enega redkih žarkov upanja v novem letu tako prinaša možnost ponovne razprave o prihodnosti projekta TEŠ 6 ter nakazovanje javne razprave o radikalnem preoblikovanju koncepta socialne države z uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka. Ne zato, ker bi bile odločitve na teh dveh področjih ali kateremkoli drugem jasne in enostavne, pač pa ravno obratno.
Da bi se izvili iz primeža krize, bo potrebno dosti več kot le visokoleteča novoletna poslanica, ki se le sprehodi od Mandelinega »nikoli, nikoli in nikoli več« do Churchillove »te važne ure«. Sposojanje retoričnih figur tujih državnikov iz Slovenije ni naredilo svetilnika Evrope niti, ko so bili časi dobri. Toliko manj verjetno je torej, da bo pomagalo zdaj, ko so časi slabi.
Glavna težava zadnjih desetih let, ki nas je v bistvu spravila v zdajšnji položaj, je bilo sprejemanje sintagme, da »se drugače ne da«. Zato se zagotovilom, da gre na bolje, lahko zgolj kislo nasmehnemo. Še posebej, ker si predsednik republike »bolje« očitno predstavlja kot »bolj prilagodljivo razvitemu svetu«. Povedano drugače, šef republike nas je za novo leto postavil ob bok tistim, ki tekmujejo v tem, kdo bo bolje, hitreje in ceneje zadovoljeval potrebe razvitega sveta. Toliko o tem, da se »odsotnost voditeljstva« ne sme ponoviti.
