Komu je mar Plečnik?

Ljubljanski župan namerava na oktobrski seji mestnega sveta že osmič podaljšati pogodbo za družbo Bežigrajski športni park (BŠP), pod okriljem katere naj bi večinski zasebni partner Joc Pečečnik in manjšinska MOL ter Olimpijski komite Slovenije izpeljali »prenovo« Plečnikovega stadiona. Čeprav bi do gradbenega dovoljenja za preureditev propadajočega državnega spomenika v sodobnega lahko prišli le s spremembo zakonov o okolju ali urejanju prostora in mestnih odlokov, župan v obrazložitvi optimistično zapiše, da bo sodišče v začetku prihodnjega leta odločilo, komu pripada sporna zelenica ob severnem zidu stadiona. Prepričan je, da ta ne bo pripadla stanovalcem Fondovih blokov kot pripadajoče zemljišče, temveč da jo bo dobila MOL kot svoj siceršnji vložek v BŠP. In da bo dobil okoljevarstveno soglasje, ki je bilo razveljavljeno zaradi prevelike stopnje hrupa. Meni, da bo to dosegel s skorajšnjimi spremembami občinskega prostorskega načrta, s katerimi bi ob vseh mestnih vpadnicah in mestnem središču določili manj strogo tretjo stopnjo varstva pred hrupom. Zatem pa, da bo dobil gradbeno dovoljenje za prenovo stadiona in novogradnje ob njem.

Čeprav bi županu ti manevri na mestni ravni s poslušno večino uspeli, ne gre podcenjevati moči 400 stanovalcev Fondovih blokov. Ti pravijo, da bodo naredili vse, da bi gradnjo, ki bi po njihovih izračunih trajala pet let, zatem pa bi jim prinesla še dodaten hrup in promet, preprečili. To bi jim lahko celo uspelo, saj imajo v boju za zdravo in mirno okolje na svoji strani že varuhe (Plečnikove) arhitekturne dediščine, ki so dali vedeti, da bi »prenova« stadiona po Pečečnikovem načrtu uničila kar 95 odstotkov državnega spomenika, razvrednotila pa bi ga tudi 77-metrska stolpnica in poslovni bloki na zelenici ob zidu.

Kako se bo boj končal, bo odvisno tudi od ministrstva za kulturo. To bi sicer lahko že zdavnaj začelo postopek za razlastitev družbe BŠP, ki že osem let ni sposobna ali noče vzdrževati zaščitenega stadiona (ta je povsem zaraščen) niti ga zaščititi pred vandali. Če bodo glavni borci za zaščito stadiona ostali fondovci ali pripadniki civilne pobude za njegovo prenovo v izvirni obliki, ne pa ministrstvo za kulturo in njegov zavod za varstvo kulturne dediščine, najbrž ni smiselno, da bi BŠP razlastili, spomenik pa prenesli na državo. Še sploh, če se spomnimo, da je nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca za spomeniško zaščito Kolizeja poskrbela tako, da Jožeta Anderliča ni razlastila, temveč mu je celo dovolila, da je propadajočo stavbo podrl. Lastništva ni vredna niti MOL, ki nima ne volje ne denarja, da bi obnovila lastno Cukrarno ali Rog. Še sploh, ker je ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki ne zanima.

Težko je razumeti tudi Joca Pečečnika, ki mu še ni jasno, da ob številnih neprodanih poslovnih objektih po Ljubljani ni smiselna gradnja stolpnice in poslovnih blokov ob stadionu. Ob praznem stadionu v Stožicah in propadanju vseh poklicnih športnih panog ni realno niti pričakovati, da bi Plečnikov oziroma Pečečnikov stadion postal nova športna meka.