Tiskane izdaje
Toliko jih vsaj našteje urejevalnik besedila, če vanj prekopiramo integralni prepis seje, objavljen na spletnih straneh DZ. (No, izgovorili so jih nekaj manj, če odštejemo metatekst in didaskalije.)
A v vsakem primeru je bilo od desetih dopoldne do skoraj devetih zvečer povedanega za čez 400.000 znakov (s presledki) ali za več kot dvesto tipkanih strani, kot se je temu včasih reklo. Za primerjavo: to po dolžini ni ravno Vojna in mir ali Don Kihot, je pa za solidno netanek roman – ali za lažjo predstavo toliko, kot če bi prebrali (ali bog ne daj poslušali) sedemdeset kolumen, ki jo pravkar berete.
Kolumen ne omenjam po naključju. Nastopi poslancev niso toliko politična retorika in argumentacija, temveč so publicistika.
Za začetek se večina tega, kar imajo povedati, bolj prilega pisani besedi kot pa govorjeni. Intelektualne in govorniške kapacitete poslancev ne sežejo tako daleč, da bi lahko iz glave razvili kompleksnejšo misel v nekaj stavkih in podredjih, temveč za to rabijo resnoben, a neobvezen miselni okvir kratkega eseja. Temu primerna je seveda poslušljivost njihovega nastopa.
Obenem pa so nekje – le kje? – slišali, da se kolumnisti odlikujejo z intelektualno bravuroznostjo, duhovitostjo, pronicljivostjo, dobro rejenim egom, nagnjenjem k prvoosebnem stiliziranju in tudi strupenim cinizmom. Pa poskusijo še sami!
Zato se sploh ne čudim, da večina poslanskih nastopov izpade tako, kot bi kolumnist poljubnega strankarskega biltena ali predvolilnega brezplačnika nekaj na hitro napisal in naglas prebral.
Ampak Državni zbor je zadovoljen sam s sabo in s svojim načinom funkcioniranja. Zdi se jim super, da pred glasovanjem o zaupnici vladi ure in ure svobodno in s fatalnimi emfazami besedičijo po svoji domnevni vesti in v najboljšem – poudarjam: v najboljšem! – primeru ne povejo nič novega. Hram demokracije, kajneda? Devetdeset kolumnistov, ki jim nihče ne bi objavil teksta, pa si kar tam dajo duška?
Nekje na treh četrtinah tega irelevantnega romana reke pa je skrit odlomek, vendarle vreden vse naše pozornosti. Žal ne gre za preslišano politično modrost, temveč za neokusen, celo že oduren politični spodrsljaj.
Sejo sem z enim ušesom in v nerednih presledkih spremljal od desetih do treh za računalnikom, s hrbtom obrnjen proti precej utišanemu televizorju. Pravzprav lahko rečem, da je sploh nisem spremljal. Na inkriminirano izjavo me je opozoril urednik naslednji dan.
Skratka, približno ob petih popoldne je prišla s svojo kolumno na vrsto poslanka SD dr. Andreja Črnač Meglič in povedala naslednje:
“Kolega Jerovšek je začel svoj nastop z zgodbo o posilstvu stranke nad predsednikom Borutom Pahorjem. No, če zgodbo nekoliko nadaljujem, bi ga rada spomnila na rek gospoda filozofa Konfucija, ki je rekel, če je posilstvo neizbežno, leži [sic!] in uživaj. Kaj to pomeni? Da je tudi predsednik vlade povedal v svojem nastopnem govoru, da je pri svojem težkem delu imel nekaj zelo, zelo lepih trenutkov in to so bili trenutki, ki niso bili samo njegovi, ampak so bili tudi naši.”
Pojasnilo: Kakšno uro in pol pred nastopom AČM je Jožef Jerovšek (SDS) razlagal, da se je Pahorju “zgodilo posilstvo”. Njegova stranka in ves levi blok naj bi ga leta 2007 namreč prisilila, da se je odpovedal kandidaturi za predsednika države in se odločil počakati na državnozborske volitve ter ob zmagi SD postati mandatar.
Jerovškova metafora s posilstvom je tipična nerodnost neveščega avtorja: če je že hotel povedati, da so Pahorja nastavili za proksija, bi lahko našel pet, šest primernejših, učinkovitejših, slikovitejših, tudi bolj slabšalnih izrazov od posilstva.
Nisem privrženec politično korektnega izražanja, toda kljub temu sem prepričan, da je posilstvo zelo neposrečena metafora.
A to še ni bilo nič takega v primerjavi z doktorico sociologije, ki je citirala – moj bog! – “gospoda filozofa” Konfucija.
Naslednji dan sem v Google vtipkal “if rape is inevitable, just lay back and enjoy” in ugotovil naslednje:
Da omenjenega stavka nisem našel v nobenem online slovarju citatov, je precej razumljivo – kaj šele, da bi našel potrditev, da ga je res izrekel Konfucij. Stavek je očitno apokrifen, saj ga veliko ljudi pripisuje Konfuciju. Res pa je – tudi to sem odkril –, da ljudje radi prodajajo sporne izjave pod krinko vzhodnjaških modrosti. Celoten stavek je še hujši in se glasi takole: “Slabo vreme je kot posilstvo: če se mu ne moreš izogniti, se sprosti in uživaj.”
Leta 1990 je morda prav ta citat stal guvernerskega kandidata Claytona Williamsa zmage na volitvah v Teksasu. Letos spomladi pa je zaradi svojega “najljubšega citata na Faceboku” odstopil Alan Saldanha, ki je v Britanski Kolumbiji v Kanadi kandidiral za Zelene. Predsednica stranke je izjavila, da je “zgrožena” nad tako izjavo in da bi ga “takoj odstranili”, če ne bi sam odstopil.
Po vsem tem, kar je revček dal skozi, bi bilo s Pahorjevega stališča deplasirano, če bi se zgražal nad neprimerno izjavo svoje poslanke. Zakaj bi ukrepal vodja poslanske skupine Dušan Kumer, tudi ni čisto jasno.
Črnačeva je imela srečo, da se je njena gafa izgubila na smetišču torkovega besedičenja. Pavle Rupar je bil svoje čase praviloma bolj freh in še spreten: svoje žaljivo žaltave je razdiral tako, da se niso izgubljale v popoldanski meglici poslanske in medijske hipokofeiniziranosti.
Kljub temu pa si ne morem kaj, da ne bi opozoril na medijsko benevolentnost do AČM. Ruparja bi linčali še petnajstič, če bi bilo treba. Ob njeni ne le neokusni, temveč tudi naravnost stupidni izjavi – premierovi “zelo, zelo lepi trenutki”, a “tudi naši” – pa so kar tiho. Že pred nekaj tedni sem se čudil, ko sta bila z vedno kritiziranim Cukjatijem v Odmevih na temo istospolnih partnerstev. Glede zakonika sem načeloma na njeni strani, vendar nisem mogel poslušati njene demagogije.
Ni vsak človek primitivec, če izreče nekaj primitivnega. Dopuščam možnost, da se mu je zareklo. Pa vendar je neverjetno, kako malo samokontrole premorejo poslanci, da kaj takega bleknejo!
Po drugi strani pa se tudi preveč kontrolirajo: karkoli rečejo domnevno pametnega, je predvidljivo, dolgočasno, neposlušljivo – in ne koristi ničemur. Razprave v DZ so samo šov, pravo politiko pa se grejo v pisarnah. Če nič drugega, naj TVS vsaj ukine te nekoristne prenose.
