Tiskane izdaje
Ko so osemnajstega marca v Bruslju prijeli terorista Salaha Abdeslama, pristojne oblasti niso skrivale ponosa nad svojo učinkovitostjo, toda že tedaj so poudarili, kako se zavedajo, da nevarnost še daleč ni minila. Pravzaprav si nihče ni predstavljal nadaljevanja tega scenarija, kakor se je z bombnimi razstrelitvami na letališču in v podzemni železnici razvil v sredo.
Zelo težko je biti pameten pri zadevah terorističnega nasilja, v resnici bržkone pomaga le dober varnostni načrt in seveda odločenost, da se mu družba ne ukloni. Salah Abdeslam je preiskovalcem povedal, da je po Parizu načrtoval tudi napad v Bruslju, toda ob vklenjenem in nemočnem osebku je to zvenelo bolj neogrožujoče, češ morda si jih načrtoval, očitno pa nisi več v položaju, da bi kaj takega lahko izpeljal.
V resnici je koordiniran bombni napad presenetil in sporočil najmanj dvoje: prvič, da ima ta tip terorizma mlade, in drugič, da kaže premisliti, kaj je pravzaprav pravi vzrok tega deviantnega procesa, in da mogoče ISIS ni prvi in edini naslov za pritožbene razlage.
Služba za odnose z javnostmi stranke SLS je nekaj ur po dogodku sproducirala izjavo z naslovom Napad na srce Evrope je tudi napad na Slovenijo. V njej so teroristični napad ostro obsodili, potem pa postregli s hitro sociološko analizo in psihološko ekspertizo vzrokov.
Ta napad na Evropo je žalosten dokaz, so zapisali, da skupna evropska varnostna politika ne deluje, zato se sprašujejo, kaj sledi. Potem so ugotovili, da sta na izvedbo napadov vplivala »tudi neizvajanje schengenskih ukrepov in preslabo zavarovana zunanja meja EU. Kot smo opozarjali od začetka migrantske krize, se EU ni dovolj učinkovito in enotno odzvala na izzive, ki jih je prinesla migrantska kriza.«
Kako se motijo, bodo pojasnila tale dejstva, in povzemamo jih po francoskih medijskih virih (France 24). Abdeslam je francoski državljan, toda živel je v Bruslju, v okrožju, naseljenem z delavstvom in priseljenci. Z bratom Brahimom, ki je tudi sodeloval v pariških terorističnih napadih, presenetljivo nimata zgodovine verskega ekstremizma, radikalnega islamizma.
Salah ni sledil navodilom radikalnega islama, raje se je zakajal, igral videoigrice in zahajal v klube. Nikoli ni nosil značilne brade, pil je alkohol in verjetno nikoli ni molil v mošeji. Verjetno je, da nikoli ni bil v Siriji. Mohamad, eden od bratov, ga je opisal kot umirjenega, njegovi znanci kot normalnega in vljudnega.
Toda na koncu je pristal v pariških napadih kot ena osrednjih terorističnih figur. Torej, Abdeslam je bil francoski državljan, rojen v Bruslju leta 1989, po starših maroškega rodu, toda francosko državljanstvo je dobil po starših, ki sta ga pridobila, ko sta živela v Alžiriji. Delal je kot mehanik pri belgijskih železnicah, vendar so ga, čeprav je bil menda simpatičen in šaljiv, odpustili, ker se ni držal delovnika oziroma ga večkrat sploh ni bilo na delo.
Sledilo je obdobje majhnih prestopkov: kraje, preprodaja drog, prevare. V letih 2010 in 2011 je bil prvič v zaporu, leta 2013 je spet poskušal delati v svoji kavarni, vendar mu ni uspelo. Vse skupaj je bilo bolj podobno beznici, v kateri se je pretepalo, kjer je bobnela glasna glasba in v kateri se je drogiralo. Po letu 2014 se je prek prijatelja spoznal s tem, kar je delala ISIS z »neverniki«. Devet dni pred pariškimi napadi so belgijske oblasti zaprle njegovo kavarnico, Café Des Beguines, zaradi trgovanja z drogo.
Ko gledamo genezo neke patološke osebe, ki ji ni uspelo postati prava osebnost, kaj hitro lahko uvidimo, da njegov terorizem ni prišel od zunaj, temveč iz njegove in družbene notrine. Da se je priključil skupini, spojeni z ISIS, je bilo tudi v evropskem kontekstu, saj je bilo njegovo iniciacijsko okolje izključno evropsko in ti ljudje so bili vzgojni izdelek evropskih socialnih getov.
Napad na srce Evrope in z njim »na Slovenijo« torej prihaja iz notranjščine tega istega evropskega srca. Kot običajno pa strahovi, ki vzniknejo iz vzgojnih preostankov čistega slabištva, potrebujejo nosilca, na katerem se opredmetijo. Ali pa če bi se izrazili bolj po domače, bolj po slovensko, potrebujejo svojega konja, da bi ga zajahali in z njim odjezdili stran od svoje dolžnosti, ki ni zanimiva, kajti zahteva vztrajnost, marljivost in sploh obvladovanje samega sebe.
Poanta, ki jo vlečemo po izjavi SLS, je, da je sklicevanje na schengenske ukrepe v zadevah evropskega in svetovnega terorizma in na varovanje zunanjih meja Evrope pred vdorom barbarov, ki bi poškodovali našo kulturo, natanko tip politike, ki je del istega problema kot sam terorizem: praviloma napade nedolžne in se ne dotakne niti pravega problema niti tistih, ki ga povzročajo. O tem se bo treba pogovoriti in iz debate izločiti neproduktivni populizem.
