Kozarec vode, prosim

Nekega jutra se bomo po mučni noči zbudili s popolnoma suhimi usti. Še vsi zlepljeni bomo odtavali do umivalnika v kopalnici in si iz pipe hoteli natočiti kozarec vode, a bo iz nje pritekla zaudarjajoča rjavkasta brozga. Preskrbovalca z vodo bomo poklicali, kaj za vraga je zdaj to, saj je račun za vodo vendar dvakrat višji kot prej, ko nam je enake storitve zagotavljala javna služba.

A dispečerka nas bo le hladno obvestila, da očitno še nismo prebrali obvestila, ki so nam ga iz podjetja za preskrbo z vodo poslali v elektronski nabiralnik, da bo imel odslej dostop do pitne vode le imetnik paketa Vodnar neomejeni, drugi pa bodo za isti znesek, kot ga plačujejo zdaj, dobili le še vodo, ki bo primerna za uživanje po prekuhavanju, za pitje neposredno iz pipe pa ne. »Lahko pa v trgovini kupite ustekleničeno pitno vodo iz naše polnilnice,« bo pokroviteljsko zažgolela dispečerka. »Na blagajni vam bodo obračunali triodstotni popust, ker ste naši odjemalci, dobili boste tudi pike,« bo še dodala naučeno entuziastično, že naslednjo sekundo pa bo spet robotsko hladna.

Zveni kot grožnja? Znanstvenofantastična distopija? Ali ni dostop do zadostnih količin pitne vode človekova pravica, ki jo je država dolžna zagotav­ljati vsem prebivalcem? To zadnje je že malo preveč naivno razmišljanje. Tudi v z vodnimi zalogami bogati Sloveniji še vedno nekaj odstotkov prebivalcev ni priključenih na javni vodovod, kar pomeni, da jo črpajo iz najbližjega zajetja neznane kakovosti. V romskih naseljih je voda iz pipe le iluzija. Več deset tisoč prebivalcev pa jo mora redno prekuhavati, kar pomeni, da upravljavec vodovoda ne zagotavlja njene zdravstvene ustreznosti.

Kakor da že to ni zadosten razlog za skrb, vzporedno poteka tiha privatizacija javnih vodovodov. Država je nalogo preskrbe prebivalstva s pitno vodo preložila na občine, te pa so ponekod koncesije za to dejavnost prepustile podjetjem, ki so jo spremenila v profitno dejavnost. Takšnih je že skoraj tretjina podjetij. Ko je Heineken kupil pivovarno Laško, je pridobil tudi koncesijo za preskrbo s pitno vodo v občini Laško. Odtlej njeni prebivalci za iste storitve plačujejo 30 odstotkov več kot prebivalci Celja. Tudi primeri privatizacije preskrbe z vodo iz Grčije, Berlina, Pariza in Londona dokazujejo, da so se računi bistveno povišali, stanje marsikje dotrajanih vodovodnih sistemov pa se ni prav nič izboljšalo. Zasebniki pač dobiček prelijejo v svoje žepe.

Nizozemski pivovarski koncern je z nakupom dveh slovenskih pivovarn pridobil tudi koncesije za črpanje vode iz osmih vodnih vrtin. Ni težko verjeti, da je bila prav kakovostna in poceni voda iz njih glavni razlog za nakup Laškega in Uniona. To Heinekenu omogoča, da do leta 2035 načrpa 60 odstotkov vse vode, ki jo lahko izkorišča živilska industrija. Še pred njegovim velikim metom je z nakupom Droge - Kolinske do štirih vodnih vrtin prišla hrvaška Atlantic grupa, češka Kofola pa si je kakovostno slovensko vodo zagotovila z nakupom Radenske. Zadnji primer privatizacije naših vodnih virov je prodaja polnilnice pijač Costella kupcem iz Združenih arabskih emiratov. Tuja podjetja imajo tako koncesije za črpanje vode iz 17 od 29 vodnih vrtin v Sloveniji, katerih voda se lahko uporablja v živilski industriji. Koncesij za črpanje vodnih virov sicer ne gre enačiti z njihovo privatizacijo, a vključujejo zaradi nizkih koncesnin, ki jih je država sistematično začela pobirati šele letos, in možnosti podelitve koncesije celo za 50 let, več elementov privatizacije.

Voda je nafta 21. stoletja. Za nadzor nad njo marsikje potekajo majhne, tihe, a tudi že veliko glasnejše in bolj krvave vojne. Bodo zmagale korporacije, ki hočejo doseči, da bi voda postala tržno blago – takšna je Nestle, ki je lastnik več kot 70 blagovnih znamk ustekleničene vode in jo ponekod črpa tako intenzivno, da je ogrozila preskrbo z vodo za prebivalce in kmetijstvo –, ali pobudniki peticij, ki zahtevajo, da naj se neodtujljiva pravica do pitne vode zavaruje z zapisom v ustavo, preskrba z njo pa naj se opravlja le kot neprofitna javna služba.

A tudi ustavna zaščita pravice ne zadošča več, ko se nad državo zgrnejo črni oblaki javne insolventnosti. Šok terapije mednarodnih finančnih institucij in držav kaznovalk, ki so doletele Grčijo, Portugalsko, Irsko in Španijo, so vključevale tudi zahtevo po privatizaciji vodovodnih podjetij. Besede »kozarec vode, prosim« vsakič, ko naročimo kavo, nam kljub bogastvu naših vodnih virov ne bi smele biti tako samoumevne.