Krhki dvigalci uteži

Do konca tega tedna bomo na pamet znali melodijo kitajske himne Pohod prostovoljcev in ameriške Star-spangled Banner. Že dolgo pred koncem londonskih iger je znano, da bosta ti državi osvojili največ medalj. Če svetovni red opazujemo izpod olimpijske bakle, je videti bipolaren.

Gledamo športnike, ki dajejo od sebe vse in še več – kot da bi v dvoranah, na stadionih in trampolinih divjala nekakšna hladna vojna. Za trenutek se prepustimo časovnemu stroju in se odpravimo nekaj desetletij nazaj, ko so na športnih terenih – pa tudi v vesoljskih višavah – vladali ravno ti Američani, le da so bili nekako bolj vzvišeni v svojem delu razdeljenega sveta, in drugačni Rusi, takrat precej bolj prepričljivi pod zastavo nezlomljive Sovjetske zveze.

Zdaj pa so prišli Kitajci in zdi se, da tako na strateškem prizorišču kot na športnem terenu dvigajo uteži, ki so težje od njih samih.

Kitajska se za olimpijske igre ni zmenila od leta 1952 do leta 1984, potem pa kot da se je odločila, da bo število medalj, osvojenih vsaka štiri leta, uskladila z odstotkom rasti bruto domačega proizvoda v vsaki petletki. In kot da bi hotela dokazati, da je šport iz državnega sektorja s plansko mobilizacijo lahko bolj kakovosten od tistega, ki se razvija v zasebnih klubih s svobodnim sodelovanjem vsakega posameznika.

Kitajski šport je medtem postal odsev vsega tistega, kar je tudi sama Kitajska postala v tridesetih letih reform.

Odlični dosežki plavalke Ye Shiwen so vzbudili občudovanje, hkrati pa so tudi prestrašili svet, ki se že ponavadi pred vsakim kitajskim vzponom na vrh brani z dvomom o pristnosti doseženih uspehov. Včasih upravičeno.

Nesrečni padec tekaškega šampiona Liu Xianga na prvi oviri pa ponazarja, kako se na Kitajskem na slehernem področju premikajo meje vzdržljivosti. In če do cilja ni mogoče priti v sprintu, se do njega pride poskakujoč na eni nogi. Ko 1,3 milijarde ljudi sprinta proti svojemu stoletju, tisti, ki odnehajo, v trenutku izginejo v mlinu konkurence.

Tako svet kot šport sta bila drugačna, ko sta ZDA in Sovjetska zveza druga drugi bojkotirali olimpijske igre. Sovjetska zveza je leta 1980 osvojila 39 odstotkov vseh zlatih medalj, ker Američani niso prišli v Moskvo, štiri leta pozneje pa so Američani pograbili 37 odstotkov zlata v Los Angelesu, ker tam pač ni bilo tekmovalcev iz Sovjetske zveze.

V sedanjem svetu je bojkot presežen. Ideološki nasprotniki stojijo drug ob drugem. Pogosto se celo držijo za roke. ZDA si bodo zato s Kitajsko lahko samo delile vse, kar ponuja 21. stoletje. Zlate medalje, trg, nafto, vodo, zrak ... V olimpijskem bazenu in v Južnokitajskem morju. Seveda tudi v vesolju.

Kaj pa mi? Prepevali bomo svoje himne in praznovali zmage. Veliki bomo zato, ker smo majhni, a vendar v marsičem boljši. Svet je morda po statističnih podatkih bipolaren. Pod številkami pa je pisan. Bolj pisan kakor kdaj doslej.