Kriza in njen finale: Ne čakaj pomladi

Ko je nacionalni radio v četrtek zjutraj ljudi spraševal po vrednotah, ki so zanje pomembne, se je v odgovorih na prvo mesto presenetljivo prebilo poštenje. Še bolj presenetljivo je bilo, da so mnogi tudi sebe označili za kršitelje te vrednote in poudarili, da smo pravzaprav vsi del splošne hipokrizije, ki vlada Sloveniji. Zavest, da trdovratnost in statičnost te krize postajata bolj simptomatični kot kriza sama, se krepi. Na najbolj aktualen način ju pooseblja vlada, ki razpada pri živem telesu, država pa je talec političnih skupin in njihovih vodij – na primer predsednika vlade in vodje opozicije –, ki nočejo prevzeti odgovornosti za svoja koruptivna dejanja in z odstopom odpreti vrata za hitre in učinkovite rešitve. Vprašanje je seveda širše in globlje od problema dveh voditeljev. Navsezadnje je v sredo to dokazal celo državni zbor.

Pokazali so pravi obraz

Zgodilo se je namreč tole: poslanci so potrdili sklep, ki njihovim strankam na podlagi zakona o političnih strankah iz državnega proračuna daje več kot 2,7 milijona evrov. Največ seveda dobiva Jankovićeva Pozitivna Slovenija, za njo Janševa SDS in tako do Nove Slovenije. Proti so glasovali le Virantovi poslanci ter dva (Pukšič in Žveglič) iz SLS. To pomeni, da so si v času največje krize izglasovali prek 340.000 evrov več denarja od vsote iz rebalansa proračuna za 2012. To naprej pomeni, da so pokazali globoko ignoranco do lastnih sklepov o proračunskem varčevanju. Še naprej to pomeni, da ni mogoče zaupati njihovim zagotovilom, da državo upravljajo skrbno, predvsem pa ne njihovi politiki zmanjševanja plač v javnem sektorju. Dokazali so, da je realno dvomiti o njihovi dobronamernosti in da niso vredni zaupanja, ki so jim ga dali državljani. In končno. Z izjemo ene stranke in dveh poslancev druge so dokazali, da med njimi ni razlike, ko se pokaže prva priložnost prekršiti načela, da ne priznavajo enakosti pred javnim denarjem, da so brez osebne časti in da državo razumejo predvsem kot plen.

Za to dejanje ne more biti izgovora niti opravičila. Ali kot je v Dnevniku ob knjigi Imperij Antonia Negrija in Michaela Hardta zapisal Zdenko Vrdlovec: Korupcija je znamenje odsotnosti vsake ontologije, in slovenskega parlamenta očitki o korupciji prav nič ne prizadenejo, toda slovensko »vstajniško gibanje« še ni povsem prišlo do svoje politične hipoteze, kajti ko bo, nemara tudi samoupravljanje ne bo več tisto, kar je nekoč bilo.

Iztočnica je dobra, kajti vodi v odgovor na vprašanje, postavljeno na začetku, in sicer, kje so vzroki, da sta trdovratnost in statičnost te krize bolj simptomatični kot kriza sama.

Očitno edini problem ni le predsednik vlade Janez Janša, čeprav je najbolj viden in se prek nizko in skrajno vulgarno umerjene kverulantne retorike javlja kot eho, kot odmev iz podzemnega omrežja partijskih votlin in vsega srhljivega grmenja, ki pripada takim totalitarnim geostrukturam. Videti je, da zapuščina samoupravljanja sodi mednje in je povsem nadomestila meščansko-socialno idejo soupravljanja, katerega ideja je, da v spremljavi profesionalnih etik postavi meje podivjanemu neoliberalizmu, toda hkrati ljudem ne dovoli, da bi zaspali na svoji lenobi, neinovativnosti, da bi se izgubili v birokratskih peskovnikih in da bi družbo, kakršna je zdaj v Sloveniji, naredili povsem nekonkurenčno. K temu je torej treba povedati dvoje.

Kje je obrambni zid

Prvič je treba ugotoviti, da je projekt slovenske demokracije očitno obtičal v močvirju. Zato trenutek kliče po ponovni humanistični definiciji, kaj naj bi – vpeta v evropske povezave in soudeleženka vsaj dvestoletnih prizadevanj zahodnih demokracij – slovenska demokracija sploh bila. Nemara, če sledimo duhu rimskega prava, kot ga popisuje pravni profesor Janez Kranjc, je na družbeni ravni treba storiti nekaj podobnega, kot je storil cesar Justinijan, ko je obnavljal rimski imperij. Njegova ideja je bila, da moč države ne more počivati le na orožju, temveč predvsem na delujočem – naj ponovimo – na delujočem pravnem sistemu. To je bilo rojstvo ideje o tako imenovani Justinijanovi kodifikaciji.

Imel je izostren socialni čut, skromnost njegovega socialnega porekla ga je naučila, da si ne sme pripisovati zaslug drugih, zato je spoštoval vse, kar je bilo doseženega v preteklosti. Ni gradil svojega osebnega prestiža in ni ga bilo strah niti sram delegirati nalog predstojniku uradov (Tribonijanu), visokim uradnikom, odvetnikom in profesorjem šol iz Bejruta in Konstantinopla. Posledica tako nastale kodifikacije je bil »pravni razvoj brez primere«, kar pomeni, da kulturni in teoretični učinki segajo v današnji čas. Ključ njegovega uspeha ni bila le vladarska sposobnost, temveč tudi izrazito osebno poštenje.

Recimo, da je dvojec orožje-pravo v moderni državi nadomestil bolj miroljuben dvojec državna suverenost-pravo; nemara je v tem sporočilno težišče protestnikov, ko že mesece proti slovenski politični eliti zahtevajo vladavino prava. Toda osrednjo poanto bi lahko spet podčrtali s florentinskim teoretikom, na tem mestu zdaj že nekajkrat citiranim Niccolòjem Machiavellijem, ki je imel prav tako veliko povedati o dvojcu orožje-pravo, o »dobrih zakonih in dobri vojski«: če si vladar želi izuriti svojega duha, je zapisal, mora brati zgodovino in se zgledovati po najboljših; kot se je Aleksander Veliki po Ahilu, Cezar po Aleksandru in Scipion po Kiru. In četudi Machiavelli ne govori veliko o osebnem poštenju, bolj o interesih, vsakemu vladarju svetuje, naj si ne dovoli, da bi ga kriza, »stiska«, našla nepripravljenega, zato v mirnih časih nikoli ne sme stati križem rok. Še več, kdor stoji križem rok tedaj, ko mu usoda pokaže hrbet, ali takrat celo ljudi draži s povečevanjem svojega razkošja, ne razume ničesar in nima možnosti ostati vladar.

Enako, če se prevedemo v moderno govorico, velja takó za ljudstvo kot suverena suverene države. Kako je namreč mogoče, da je slovenska država po dvajsetih letih razvoja demokracije samodejno, ne le po političnih elitah, zapadla psihologiji »enotne volje in čustvovanja«, namesto da bi v zaščito posameznikov zgradila in utrdila obrambni zid razvejenih avtonomno delujočih in neprebojnih institucij, ki jim povrhu ne bi bili tuji izzivi konkurenčnosti?

Lakmusov papir in udbovski agent

Kot drugič je torej treba povedati, da bo psihologija slovenskih množic, kakor jo pod pojmom kolektivne duše opisuje Gustave Le Bon, končno težko opravila potrebni posel. Res je, danes je »ulica« prepotrebna, saj politiki, celo ves parlament dokazuje, da ne razume drugega jezika kakor jezik moči. Toda argument moči je kakor argument orožja: sčasoma postane netoleranten, slepo začne zaupati drugim avtoritetam, ki postanejo inertne in konservativne. Mar ni Janez Janša, ikona in poosebljena alternativa slovenske pomladi, zadosten dokaz za zmotnost psihologije množice in prej argument, kakršnega je v Množični psihologiji in analizi jaza do Le Bona kritično uporabil Freud? Ta je stavil bolj na individualistični, psihoanalitski kot skupinski koncept, in, zanimivo, če smo že dvakrat govorili o dvojcu zakon-vojska, je k tako imenovanim umetnim množicam pripisal dvojec cerkev-vojska.

Naj nam ta vpeljava na tem mestu služi zgolj za vzporednico in osvetlitev, kako so se na vrhuncu krize postavila slovenska družbena ozvezdja. V interesni navezi Janša-cerkev velja poudariti le eno, namreč nevarnost za tisto predmodernost, ki je slovenski družbeni metabolizem več kakor očitno še ni predelal. Ta logika in ta naveza očitno razpadata in bilo bi zelo naivno misliti, da se slovenska predmodernost ne bo oprijela drugačnih navez, ki vse po vrsti koreninijo v podlagi istega humusa, v katerem, kot pravita Negri in Hardt, zija »odsotnost vsake ontologije«.

V tem je poanta nevarnosti, ki stoji pred nami. Pokazalo se je, da slovenska predmodernost ni le stanje zaostanka za razvojem modernega humanističnega individualizma, temveč je hkrati sinonim za dvoje: za »skupno voljo in čustvovanje« pod krinko naroda ter posledično za skupinsko blokado v razvoju individualne poštenosti ljudi. Drugače povedano. Zaradi nepredelane slovenske predmodernosti si verjamemo, da smo pošteni, čeprav nismo, da smo dobri, čeprav nismo, in da smo miroljubni, čeprav smo nestrpni, popadljivi in proti vsaki drugačnosti. Bilo je prav, da so se partizani in druga odporniška gibanja v drugi svetovni vojni uprli nacizmu in fašizmu, je v četrtek na radiu povedal neki gospod, toda vprašajmo se, kaj se je dogajalo po vojni in razčistimo s samim sabo tako, kot smo s sovražniki.

Zgodba, ki se plete v slovenski aktualni politiki, je natanko enaka. Osamosvojitev ni bila največje dejanje slovenske suverenosti. Ta se ima šele zgoditi in ni ga boljšega lakmusovega papirja od denarja oziroma od njegovega »udbovskega agenta« korupcije. Zaključujoča se zgodba z Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem je le konec prvega dejanja v predstavi z več dejanji. In spet: lakmusov papir tradicionalnih slovenskih duhovnih vrednot in ideoloških izročil bodo povsem objektivni in nič hudega hoteči evrski bankovci.