Tiskane izdaje
Ko so voditelji držav članic združenja Asean (Združenja držav jugovzhodne Azije) leta 2007, natanko na 40. rojstni dan te organizacije, sprejeli njen novi statut, so v njem kot skupni cilj opredelili vzpostavitev »takšne skupnosti, kakršna je Evropska unija«. V ponedeljek so se voditelji držav Aseana zbrali v Manili pod žarometi, ki so razsvetljevali jubilejno 50. obletnico obstoja organizacije. Eden od navzočih partnerjev za dialog se je zdel še posebno pomemben. To je bil Donald Tusk.
Predsednik evropskega sveta se udeležuje dveh srečanj voditeljev, ki ju prirejajo v ponedeljek in torek: tistega med Aseanom in EU ter tistega, ki združuje vzhodno Azijo (konkretno 16 držav vzhodne, jugovzhodne in južne Azije ter ZDA in Rusijo). V Manilo je prišel, da bi opozoril, da je EU drugi trgovinski partner Aseana in največji tuji vlagatelj v regiji, ter da bi napovedal krepitev vseh oblik sodelovanja. Tusk je sicer obljubil dvakrat več sredstev za pomoč pri združevanju regije, vendar je bila kljub temu ena od neizrečenih tem zasedanja načelna dilema o tem, kateri model je boljši. Tisti, ki ga je upoštevala EU pri svojem razvoju zadnjih 60 let, ali tisti, na podlagi katerega Asean obstaja že dolgih 50 let?
Modela se po marsičem razlikujeta, toda nekateri evropski teoretiki menijo, da je najpomembnejša razlika v tem, da je EU institucionalizirana tvorba, ki nenehno poskuša doseči več, kakor je zmožna narediti, Asean pa ostaja ohlapno povezan in naredi toliko, kolikor zmore in kolikor mu prosti trg omogoča. V nasprotju z evropskim »globinskim« povezovanjem je Asean vse do zdaj ostal »površinsko« povezana skupnost, katere članice se še v ničemer ne odpovedujejo niti najmanjšemu delu svoje samostojnosti.
Jugovzhodna Azija je pragmatična skupnost budizma, hinduizma, islama in krščanstva, ki tu živijo mirno zaradi dinamičnega gospodarstva. EU pa je civilizacijski ideal naddržavne harmonije s človekovimi pravicami, v bistvu povezanosti, ki se včasih zdi boleče daleč, zlasti če jo opazujemo, denimo, z ulic Tuskove Varšave prejšnji konec tedna.
Obe skupnosti očitno preživljata krizo srednjih let in sredi nemirnega globalnega dogajanja spet iščeta svojo identiteto, vendar se Asean, tudi če sam tega noče, spreminja v regijo, v kateri se bodo lomila kopja velesil, varnost pa bo eno od njenih najpomembnejših vprašanj. Medtem se EU ukvarja s svojimi vprašanji, z nedokončanim procesom brexita in odprtim vprašanjem Katalonije, s prebujenim fašizmom in pozabljeno vrednoto človekovih pravic.
Kako pomembni bosta skupnosti v prihodnje ena za drugo, je odvisno od tega, kako učinkovito bo Aseanu uspelo ohraniti nevtralnost, ki vse bolj spominja na hojo po žici, razpeti nad več prepadi, in od tega, kako učinkovito bo uspelo EU spregovoriti z enotnim glasom o varnostnih vprašanjih ter se azijskim državam predstaviti ne samo kot velik trg, ampak tudi kot dejavnik ohranitve miru.
Tudi v Manili je bilo očitno, da so v veliki drami urejanja razmer v Južnokitajskem morju ali pri umirjanju severnokorejske napetosti Evropejcem namenili samo stransko vlogo. Za pomembnejšo vlogo se bodo morali sami potruditi. Z enotno politiko do Kitajske, ZDA in Rusije, z jasnimi merili globalizacije po meri človeka in predvsem z ohranitvijo ideala povezanosti nad narodom in vero. EU to zmore. Pravzaprav mora to storiti.
