Kronično brezčasje

V prvi polovici maja je bilo veliko govora o srčnem popuščanju, navsezadnje tudi zaradi tega, ker je ta čas na stari celini še posebno intenzivno posvečen ozaveščanju o tej edini srčno-žilni bolezni, katere pogostost pojavnosti opazno narašča. In to kljub temu, da je o njej znanega veliko in da obstajajo učinkovite terapije za bolezen, ki je, čeprav se to zdi skorajda neverjetno, bolj usodna od raka.

Srčika gordijskega vozla pri lajšanju bremena srčne insuficience tiči v (pre)slabi ozaveščenosti. Tega ne opažajo le pri nas, ampak tudi drugod po svetu. Tisti, ki zbolijo, opozorilne znake, ki jim jih pošilja telo, pogosto hote ali nehote »spregledajo«, pripisujejo jih utrujenosti, izgorelosti ali jih razumejo kot znake staranja. Zato se ne kaže čuditi, da veliko prevelik delež obolelih k zdravniku, ki jim postavi diagnozo, pride prepozno – pa ne le zaradi lastne nevednosti. Ozaveščenost o resnosti in pogostosti tega obolenja tudi med zdravniki še zdaleč ni takšna, kot bi morala biti.

Na to opozarjajo tudi slovenski kardiologi. Kmalu bodo objavili študijo o bolnišničnem zdravljenju zaradi srčnega popuščanja, ki se je v razvitih državah uvrstilo med glavne razloge za hospitalizacijo. Analiza, ki zajema dogajanje v zadnjem desetletju, bo lahko v pomoč pri širitvi védenja, teoretičnega in uporabnega, o tej bolezni, prav tako pri krepitvi ozaveščenosti na področju preventive, ki je pri nas še vedno vse preveč zanemarjana in strahovito podfinancirana. Na učinke resolucije o prehrani in gibanju, ki jo je vlada pred nekaj dnevi potrdila za prihodnjih deset let, namreč kratkoročno še ne moremo računati. Ali bo dobila izkustveni epilog v izboljšanju prehranskih in gibalnih navad slovenstva, kar se bo pokazalo tudi v boljšem narodovem zdravju, pa bomo vedeli šele potem, ko bo veljavnost tega dokumenta že izzvenela.

Srčno popuščanje je najpogostejša diagnoza, zaradi katere zdravijo bolnike na oddelkih za interno medicino po vsej Sloveniji. Osebni davek, ki ga bolezen zahteva od obolelega, je visok, finančni, ki se odslikava tudi v opešanem blagostanju zdravstvene blagajne, prav tako. Ker je zdajšnje stanje mogoče omiliti, s pravočasnim in pravilnim ukrepanjem, je združenje kardiologov že izvedlo niz izobraževanj za strokovne ekipe na primarni in sekundarni ravni, v zdravstvenih domovih in v bolnišnicah.

Nihče med nami pa ne bi smel čakati in se zanašati zgolj na strokovnost medicine in na najnovejša znanstvena dognanja, ki bodo pomagala povrniti zdravje, ko bo enkrat izgubljeno. Človek bi moral narediti vse, kar je v njegovi moči, da ga ohrani. Kljub nenehni stiski s časom, ki danes zaznamuje življenje in oblikuje njegov dramaturški lok. Treba je vztrajati, ne popustiti in ne zanemariti skrbi za lastno zdravje – sicer se posameznik lahko kaj hitro znajde v začaranem krogu, poimenovanem kronično brezčasje. V položaju, ki ga narekuje katera od danes vse bolj pogostih kroničnih bolezni, ko je časa lahko v hipu bistveno več kot prej, žal pa takrat saniranje situacije ne more biti več učinkovito.

Treba je ukrepati, ne čakati na ukrepe drugih.