Kultura.kom: Državne proslave – 
igra za prestiž

Državne proslave od osamosvojitve dalje manifestirajo delitev Slovencev in slovenskih politikov. Zato smo v dvajsetih letih videli že marsikaj – od dvojnih, vzporednih proslav, uradne in neuradne, do bojkota politikov ene od političnih opcij. Potem ko je leta 1992 prišlo do političnega kompromisa, da 27. aprila ne bomo več proslavljali dneva ustanovitve OF, ampak dan upora proti okupatorju, je bilo pričakovati, da ta državni praznik ne bo za nikogar več ideološko sporen in zato tudi ne proslava na predvečer praznika.

Toda letos, ob sedemdesetletnici, ko so bile proslave še posebej številne in slovesne, je bila na njih opazna odsotnost desnih politikov, tudi na osrednji proslavi v ljubljanskem Cankarjevem domu, če izvzamemo enega ali dva predstavnika opozicijskih strank, ki se iz taktičnih razlogov tudi sicer v zadnjem času osvobajajo izpod peruti desnega hegemona.

Vzrok za neudeležbo bržkone ni bila bojazen, da bo proslava slaba in dolgočasna, saj je ime Dušana Jovanoviča, scenarista in režiserja, praviloma samo po sebi jamstvo za kakovosten izdelek. Ženski pevski zbor Kombinat resda prepeva pesmi upora, toda kaj naj bi drugega prepevali in recitirali na dan upora.

Vseeno nobena od pesmi ni bila »ekscesna«: Brecht, Kosovel, sodobni Laibach, Andrej Rozman, Ksenija Jus, tuje uporniške ter ponarodele Bella ciao, No pasaran... Lepa proslava, le z najnujnejšo patetiko, primerno prigodi in seveda s predsednikovim govorom, redko tako neposrednim in vsebinskim.

Skratka, bilo je očitno, da gre za načrtni bojkot praznika, ki naj bi krepil državljanskost, domoljubje, narodno identiteto, če seveda ne mislimo, da so bili narodni in državni temelji postavljeni pred dvajsetimi leti. Kako in kdaj se je konstituiral slovenski narod, je povedala zgodovina, kakor tudi ni sporno, kdaj je nastala slovenska država. O tem, da bi bili brez upora okupatorju njeni temelji drugačni, če bi sploh bili, pa očitno nismo vsi prepričani.

Državnemu obredju, kamor sodijo tudi proslave, ne gre pripisovati pretiranega pomena, vendar je to potrebno, saj politiki in ljudstvo skozenj izražajo svoj odnos do države. Kaj politiki, ki državno obredje ignorirajo, sporočajo svojemu ljudstvu?

V prvi vrsti to, da ne jemljejo resno svoje države in da so njihovi politični in tudi osebni interesi pred državnimi, da so zanje državne proslave prizorišče za igro o prestižu. Ob takih zgledih se levi in desni politiki že od osamosvojitve ubadajo z vprašanji, kako v Slovencih prebuditi domoljubje in ali je v šoli primernejša državljanska ali domoljubna vzgoja. Da Slovenci nismo pretirani domoljubi, je očitek, ki ga je neredko slišati, toda najbrž ne drži, saj v tem primeru zaradi zgodovinskih okoliščin ne bi preživeli.

Šibkejša od narodne identitete je državna, kar ni nič čudnega glede na mladost. Ne gre samo za to, koliko časa se identificiramo z narodom in koliko z državo. Prvo je bolj čustveno, drugo bolj razumsko. Domoljubje je najprej povezano z materinščino in s kulturo, predvsem literaturo, kar narodu daje duh in dušo, identifikacija z državo pa niha glede na razmere, v katerih državljani živijo.

Današnji trenutek ni ravno najbolj bleščeč, ne nazadnje lahko to opazimo tudi po številu zastav, ki plapolajo s slovenskih zasebnih hiš. Le tu in tam kakšna. Dejstvo, da so v SFRJ visele z vsakega pročelja, seveda ne pomeni, da je bila takrat večja, ampak to, da je izobešanje takrat nalagal zakon, danes pa je prostovoljno.

Ignoriranje državnih proslav, neizobešanje zastav in sploh šibka identifikacija z državnimi simboli, razen morda s himno, je sploh slovenska posebnost. Prisilno identificiranje z njimi, kot je to poskušal nekdanji šolski minister dr. Lovro Šturm, ko je ob podelitvi spričeval zahteval zastavo in himno, ni uspešno in tudi na daljši rok ne bi obrodilo sadov.

Več od takšne prisile in programiranih domoljubja in državljanskosti v šoli, ki lahko kaj hitro zdrkne v indoktrinacijo, naredijo zgledi izvoljenih predstavnikov ljudstva. Če se oni – v vsaj deklarativno državotvornih vlogah – požvižgajo na državno simboliko ter rituale in njihovo sporočilnost, naj tega ne pričakujejo od ljudstva – niti takrat, ko bodo na oblasti.