Tiskane izdaje
Izključitev Janeza Janše iz Pena na podlagi 133. člena Kazenskega zakonika SFRJ je na začetku izgledala kot tematsko nadstandarden, čeprav ne prvorazreden kulturnopolitični konflikt, ki je spustil duha političnih antagonizmov iz stare steklenice disidentske sloge.
In res! Danes bom o pisateljih povedal vse, kar sem si upal povedati že pred petindvajsetimi leti, čeprav brez te dolge, predolge retrospektive slovenskih kulturnih bojev še sam sebi nisem verjel.
Naj takoj pripomnim, da se mi zdi zelo pozitivno, da so se pisatelji razšli – ali se vsaj razhajajo – iz ideoloških vzrokov. Le zakaj bi vztrajali skupaj, ko pa so si tako različni? Jančar in Taufer nimata kaj početi v istem klubu. To je tako kot otrokom na ljubo vztrajati v zakonu in se prepirati in potlačevati zamere.
Ideološki razhod da, politizacija literarnega društva ne. To dvoje ni isto.
No, kot kronski priči literarne ezoterike sta v sredo v Odmevih nastopila prikupno zmedena (in zmedeno dobrovoljna) antagonista Jože Snoj in Veno Taufer – torej eden od tistih, ki so iz protesta proti izključitvi izstopili, in njihov prvopodpisani vunbacitelj.
Veno Taufer je, bog mu pomagaj, med drugim rekel: »To je en tak škandal, ki je ljudem prišel prav za kulturno zabavo.«
Če sem ga prav razumel, je hotel povedati, da gre za sicer resno zadevo oz. »postopek«, ki pa je prišel »prezgodaj v javnost« in je bil tudi »nerodno pojasnjen«.
Le zakaj bi bila slovenska podružnica mednarodne zveze pesnikov, dramatikov, urednikov, esejistov in romanopiscev izjema? V Sloveniji je ponavadi tako, da so dogodki, pripetljaji, interesi in konflikti pač zreducirani na postopek. Ne pogovarjamo se o vsebini ali bistvu, temveč o prekletem postopku. Slovenija je postopkovni paradiž celo za take deklarirane antibirokrate, za kakršne se imajo prav pesniki, dramatiki, uredniki, esejisti in romanopisci.
Averzija do Janeza Janše se je v zadnjem letu dni razrasla do te mere, da ni bilo nepričakovano, da je nazadnje počilo tudi v vsaj eni od pisateljskih organizacij.
Politična trenja med literati so seveda obstajala že prej. Na začetku so bili na eni strani tako imenovani novorevijaši ter simpatizerji in akterji slovenske politične pomladi, v časih Demosa in po njem pa tudi aktivni politiki. V vsakem primeru so to bili nasprotniki politične kontinuitete. V bistvu so bila njihova stališča pomembnejša od njihove literature. Prišli so nam prav za kulturno zabavo.
Po razpadu Demosa pa so začele razpadati tudi te stare literarno-intelektualne naveze. Tako se je na drugi strani izoblikovalo bolj ali manj trdo jedro klasičnih, ne preveč prepoznavnih in profiliranih kulturniških levičarjev, intelektualne avantgarde kontinuitete, ki pa jih je sčasoma družil le še prezir do poosebljenega simbola domnevnega neototalitarizma v slovenski politiki. In spet so bila njihova stališča pomembnejša od njihove literature. Tudi oni so nam prišli prav za kulturno zabavo.
Navzven so se literati retorično spraševali, ali so še vedno narodotvorni, celo državotvorni. V resnici pa je šlo za vprašanje, ali naj s svojo literaturo tvorijo lév ali desen narod ali državo. Literati so vztrajali pri svoji poziciji laične politične stranke in se s tem pogrezali v irelevantnost. Svoje politiziranje so vedno bolj neredno pometali pod preprogo.
Še večjo nerodnost kot častno razsodišče in upravni odbor Slovenskega Pena pa si je seveda privoščil kdo drug kot SDS, ki je izključevalce svojega predsednika napadla s primerjavo s Kocbekom. Ta si s svojim članstvom ni imel kaj pomagati, ko je bil pod najhujšimi pritiski.
Primerjati Janšo s Kocbekom je bizarnost, s katero se je najbanalnejša oblika tipično slovenskega kulturnega boja dokončno spremenila v »en tak škandal, ki je ljudem prišel prav za kulturno zabavo«.
Trditi, da »danes Pen zapuščajo člani, ki bi leta 1975 verjetno stopili v bran Edvarda Kocbeka, ker verjamejo v pravico do svobode izražanja«, je lepo zveneča puhlica. Zadeva - poudarjam: zadeva, ne postopek! - je precej bolj komplicirana.
Ali pa morda preveč preprosta? Po želji, oboje.
Zadeva je preprosta, če upoštevamo zgolj dejstvo, da je Janšo izključila falanga senilnih intelektualcev, ki niso spremenili svojih političnih stališč že od leta 1973, 8. februarja 2013 pa so jih še dodatno radikalizirali - in to samo zato, ker je imel Janša na velikem platnu na Kongrescu svojo zdaj že znamenito hladnokrvno fanatično pridigo iz Bruslja.
Iz literarnih društev, ki delujejo pod ponosnim praporom svobode govora in ustvarjanja in demokratičnih postopkov (sic!), se ne spodobi izključevati ljudi, ki držijo v rokah vse vzvode politične moči, a kljub temu narodu hladnokrvno fanatično pridigajo.
Zadrega pa je lahko tudi komplicirana in dvoumna: do svobode govora so namreč upravičeni tudi hladnokrvno fanatični pridigarji; hladnokrvno fanatični pridigarji kvečjemu niso upravičeni do članstva v organizacijah, ki varujejo svobodo govora, ker obenem držijo v rokah vse vzvode politične moči in so s svobodo govora v konfliktu interesov.
Grem stavit, da bi Janša že prej sam izstopil iz Pena, če bi se le spomnil. A le kako bi se spomnil? Po mojem se niti ne spomni, zakaj je pravzaprav (bil) član in zakaj je postal.
Po drugi strani pa se tudi Taufer in njegov konzorcij niso spomnili, da bi se lahko Janše elegantno znebili tako, da bi mu že zdavnaj – še preden so ga dokončno zasovražili – vljudno namignili, da bi se na ljubo nemili slovenski tradiciji odnosov med politiko in literarno fikcijo ali nefikcijo morda kar sam izčlanil.
Še manj pa so se spomnili, da bi lahko Janeza Janšo v svojih vrstah preprosto tolerirali – tolerirali kot člana –, četudi bi si na drugih, primernejših frontah dali duška in ga politično napadali po mili volji.
Kaj takega pa v Sloveniji seveda ni možno. Za povprečne Slovence – in povprečni slovenski pisatelji so ultimativni povprečni Slovenci na steroidih – je tak način javnega in zasebnega komuniciranja nepredstavljiv. Pisatelji so podobni politikom: pred kamero je treba izkoristiti čas in se potem izgovarjati, da je bil »postopek [...] nerodno razumljen«.
Kolobocija z izključitvijo Janeza Janše iz Pena dokazuje, da se pisatelji v petindvajsetih letih niso prav nič spremenili. Sprejeli so ga medse, ker je to pač bilo takrat politično oportuno, in iz istega razloga so se mu danes tudi odrekli.
Članstvo v pisateljski organizaciji pa je še vedno simbolična socialna renta, ki si je nihče ne pusti vzeti – čeprav je najbrž manjša od tiste, ki jo prinaša članstvo v prostovoljnem gasilskem društvu.
