Tiskane izdaje
Afera Ibraimi, s katero se je ves prejšnji teden ukvarjala nogometna Slovenija plus dodatek priložnostnih navdušencev, ki jih privlačijo rumene zgodbe, a kaj malo ali pa nič ne vedo o zakonitostih delovanja moštev in posameznikov v njih, me je spomnila na besede prezgodaj pokojnega prijatelja Milovana Tarbuka. V nogometnih krogih velik in nerazumljen posebnež, a s širino razgledanega intelektualca, je imel za takšne afere nadvse primerno misel. »Naj se 'kurbajo', kolikor hočejo, ampak brez mene.«
Nekoč nogometaš, pozneje trener, vmes pa tudi nogometni delavec, sicer pa človek, ki je živel za nogomet 24 ur na dan vsak dan, je bil eden tistih, ki se je do podrobnosti poglabljal v to, kako razmišljajo igralci ali trenerji, športni direktorji in drugi ustvarjalci tekmovalnega moštva, in v vse drugo, kar spada v ta »paket«. Pogosto je šel do skrajnosti, da bi dobil pravo podobo in oceno o ljudeh, s katerimi je deloval. To je bila, žal, tudi njegova velika slabost. Ko je zložil spoznanja, se praviloma ni motil, toda pozabil je upoštevati, da na celostno podobo ljudi precej vplivajo tudi okolje in ljudje, s katerimi je bil nekdo obdan ali je prijateljeval. Zaradi tega je pogosto potegnil »kratko« in bil zaznamovan za filozofa. V negativnem pomenu, kajpak.
Ves teden je minil v »kurbanju«, tudi z nami. Pri tem tragičnem poigravanju človeških značajev in izlivanju čustev so se zbudili tudi intelektualci, ki na smrt prezirajo primitivne čredne izlive pritlehnih strasti, in so hote ali nehote priznali družbeno pomembnost igre, v kateri so »igralci največje p....«. Da, tudi to je ena od Tarbukovih misli s seznama najiskrivejših, s katero pa se strinja kar večina trenerjev ali direktorjev. In kdo, če ne bivši igralec, to najbolj ve.
Zlatko »Zdrahović« Zahović je bil na obeh straneh. Ne bom zapisal, da je bil kot igralec p...., ampak natančno in zelo dobro ve, kako se je odzival, ko je bil nogometaš, in kako se zdaj, ko je športni direktor. Lahko bi dejal, da je prestopil v nasprotni tabor (k Srečku), ki je bil zanj vedno sovražen. Zdaj je Zlatko ob nemajhnem navdušenju njegovih »mobing« žrtev dobil po »gobcu« in bil močno zaznamovan za grehe, ki jih je s svojim vedenjem in prepričanjem, da je nezmotljiv, izzival iz leta v leto. Pri čemer njegove žrtve niso bili le igralci, pač pa domala vsi, ki so poslovno ali zasebno povezani z nogometom ter so se znašli na nasprotni strani.
Agim Ibraimi je Zahovićeva slaba vest. Nekoč »sin«, zdaj sovražnik. Če je Zahović mislil, da obvladuje vse obrtniške spretnosti, se je lahko prepričal, da jih ne. In ni boljšega načina, da se jih nauči, kot da plačuje za svoje napake.
Dragi bralci, najbrž vam ozadje afere, ki naj bi ostala znotraj slačilnice, ni znano. V vednost: nad Zahovića so planili njegovi dvorni prijatelji in dobri znanci. Interesni! Skratka, Zaho, Agim, »moštvo« in Co. so se »skurbali« med seboj! Poznavajoč akterje bo nadaljevanje še sledilo!
