Laboratorij za zategovanje pasu

Frankfurt je sredi tedna gorel. Skoraj deset tisoč protestnikov iz koalicije Blockupy, ki nadaljuje tradicijo gibanja Occupy Wall Street, je odločno dvignilo glas proti Evropski centralni banki. Instituciji, ki je v frankfurtskem Ostendu tistega dne slovesno odpirala svojo novo stavbo. Razkošni nebotičnik, ki je evropske davkoplačevalce stal kar 1,3 milijarde evrov in v katerem se bo poslej samopašno šopirilo na tisoče (pre)visoko plačanih finančnih strokovnjakov in drugih brezsramnih uradnikov. Razkošje v času kuge. Ali povedano še drugače: perverznost brez primere v času vsesplošnega zategovanja pasu, ki ga obubožanim Evropejcem v imenu trojke – skupaj z Evropsko komisijo in IMF – pokvarjeno ukazuje prav institucija, ki si je privoščila novo palačo.

Toda odprtje novega sedeža ECB v nemškem in evropskem finančnem središču pravzaprav ni bilo vzrok za slavje. Prej narobe. Bilo je vzrok za protest. Za shod za socialno in demokratično Evropo, ki jo banka skupaj z drugima članicama trojke vztrajno ruši. Sporočilo gibanja Blockupy je bilo zato zelo jasno. Trojka je s svojo politiko Evropo pahnila v revščino, brezposelnost in ekonomsko recesijo, ki je najbolj udarila prav po periferiji Unije. Še posebno boleče po Grčiji. Brez dela je danes že vsak peti Evropejec, mlajši od 25 let. Evropska unija je prav zaradi takšne politike v slabšem gospodarskem stanju, kot je bila pred izbruhom krize, ki so jo pretežno zakuhale prav velike svetovne finančne institucije, njeno reševanje pa s pomočjo vlad pokvarjeno prevalile na davkoplačevalce. Na kuhinje za reveže in druge podobne ustanove, ki za krizo niso prav nič krive.

Mario Draghi je na slovesnosti ob odprtju nebotičnika dejal, da je Evropska centralna banka pravzaprav nekakšen simbol vsega, kar Evropa lahko doseže skupaj. Toda prvi mož banke ni govoril resnice. Banka namreč ni v službi Evrope in njenih prebivalcev, ampak povezuje izključno interese finančnih elit, trga in kapitala. Z leti je postala nekakšen laboratorij za zategovanje pasu in izjemno učinkovito sredstvo neoliberalne ofenzive z vrha, ki neusmiljeno tolče po tistih spodaj.

Nobena skrivnost ni, da je evro, kot zapiše David Cronin v knjigi Corporate Europe, v bistvu izjemno prefinjen instrument za uničenje socialne države. Zato je zelo pomembno vedeti, kdo si ga je v resnici izmislil. Dokumenti, shranjeni v francoskih arhivih, namreč jasno kažejo, da so koordinacijski odbor za ustanovitev Združenja za evropsko monetarno unijo (AMUE), ki se je prvič sestal leta 1986, sedež pa je imel v osmem pariškem okrožju, sestavljali predstavniki več kot 400 velikih podjetij in finančnih korporacij. Med njimi so bili Goldman Sachs (zanj je kar lep čas delal tudi Mario Draghi), Deutsche Bank, Total, Siemens, Volkswagen, British American Tobacco in mnogi drugi velikani pa tudi konfederacija delodajalcev, ki se danes imenuje BusinessEurope.

Ko je Jacques Delors, takratni predsednik evropske komisije, nekaj let kasneje prvič javno spregovoril o evropski monetarni uniji in se zavzel za popolno liberalizacijo gibanja kapitala, so se evropskim bankirjem in finančni eliti od ganjenosti orosile oči. Uresničene so bile njihove najbolj divje fantazije. Začel se je pokop socialne države: ukinjanje socialnih pomoči, omejevanje pokojnin, odpravljanje trdo priborjenih delavskih pravic, odpuščanje zaposlenih, privatizacija zdravstva, šolstva … V Sloveniji celo privatizacija strateško pomembnega letališča, tako da po novem potniki na Brniku v resnici pristajajo na nemškem ozemlju …

A tovrstne omejitve so seveda vedno veljale le za tiste spodaj, finančne elite pa so se še naprej šle svoj neobrzdani kazino kapitalizem, ki je svet potem pahnil v dramatično krizo. Perverznostim ni bilo konca. Britanski premier David Cameron, ki svoje rojake neusmiljeno meče iz socialnih stanovanj in jim seka socialne pomoči, je kmalu po zmagi na volitvah za svetovalca za politiko varčevanja imenoval bogatega poslovneža sira Philipa Greena, ki je britanski državni blagajni pozabil plačati kar 1,2 milijarde funtov davkov …

Protestniki v Frankfurtu so evropsko finančno in politično elito znova spomnili, da mora biti skrb za ljudi vselej nad interesi bank in trga, človeško dostojanstvo pa pred profiti. A vlade, ki slepo sledijo navodilom Bruslja (beri: ukazom kapitala), so za te klice bridko gluhe. Zanje je kapitalizem pač pomembnejši od demokracije. Vendar pri tem pozabljajo, da kjer ni demokracije, tudi svobode ne more biti. S svojo nesmiselno politiko (to velja tudi za vse slovenske vlade) zato same pokopavajo vrednote, o katerih sicer nenehno govorijo. A prava tragedija je, da jih ljudje zaradi tega sploh ne znajo kaznovati. Še na volitvah ne, kaj šele s protesti na ulicah.