Lahko noč, ata Karim!

4. 7. »Oči, Benzemaju si podoben!« »Ja, dete, zdaj pa lepo zaspančkaj! In kaj lep(š)ega sanjaj!« Še sreča, da ne Riberyju.

12. 7. Na poroki, zaobljubljanju in poljubljanju sem bil v živo (neporočna) priča po več kot desetletju (morda dveh), je sila zanimivo med zaprisego ta glavnih dveh opazovati dvojice, ki imajo trenutek daleč za seboj, tik ali srednje pred seboj, so tudi takšni, ki so zakon zavrgli. Večina ročic se stisne do belih nohtkov, privrejo solzice hrepenenja, pričakovanja, veselih, a ohlajenih ali pač trpkejših spominov. In ugibanje, kam bo veter odnesel najbolj svež vstop v večno ljubezen. Da o tem, kako nekateri primitivci taka dogodja v kavbojkah spremljajo, ne razpredam.

13. 7. Ne predstavljajte si sanjskega poklica, pač le poklic, s katerim lahko s pridnostjo in kančkom talenta priplezate do uresničitve malo manj zavestnih misli. Mesec sem imel časa za spoznanje, kako je prenekateri sedmosilnik doživel klimaks svojega nezasebnega življenja – ko je zakoračil na Maracano, ki je ne mešamo z Marakano, slednje je mladostna, začetniška sanja. Primerjaje ugibljem, kako za notranjepolitičnega raziskovalca ni veličastnejšega, kot da z balkona v živo spremlja seje zbora državniških, še prek oceana mu ni treba, ali pa ko v beležki zbira telefonske številke malo več (ali manj) kot polovice izvoljenih. Pa zunanjiki, ko pomolijo mikrofon pred usteca tega, onega avtokrata, če ne demo(s)krata. A sanje in njih izpolnitev so dovoljene vsakomur, tudi takim, ki smo srečni, ako se z misije vrnemo brez klopa v razkoraku.

15. 7. Življenje na ključ, skorajda zgotovljeno, bi utegnilo biti precej duhamorno, raje živim onega v drugi, tretji podaljšani fazi, v življenju na ključ(ij). Jadram po cestiščih, na radiu oddaja o plehu vrh Triglava, ko se zavem, da mimo mene švigne tabla z napisom Zavrh. Kjer se je rodil Jakob Aljaž. In par kilometrov naprej, naprej od zbirališča karirastohlačnih golfistov, kraj z učečimi se policaji, pa za par ovinki Šmartno pod Š. G. Nič posebnega, če se na teh koordinatah ne bi dogajala izmišljija doma čakajoče, odprte knjige o Ingrid Rosenfeld.

16. 7. Včasih si vzamem prgišče minut, posedim in gledam k sosednjim mizam. Prihrumi rdeči kabrio, pozneje ga identificiram za volkswagnovega, star je, kot iz časov, ko avtomobili streh še imeli niso. Izstopi par, ona veseljaška, on, z rutico na glavi, zadržan. Sedeta, mu ona vseh deset mesnatih prstov poljubčka, ja, če bi imela kakih štirideset let manj, bi jima rekel golobčka. Pa sta bila otroka uvelega cvetja in za (samo)opredelitev poskrbela z naročilom pijače: »Dva kozla, prosim!« Stara kozla ali ne, večina golobčkov bi jima lahko zavidala plemenčke v očeh.