Lahko se samo v hlače

Kaj so trije evri v primeri z vprašanjem, kdo smo!

Objavljeno
22. november 2014 17.36
Grega Kališnik, NeDelo
Grega Kališnik, NeDelo
9. 11. Paul Gauguin je štartal kot nedeljski slikar, pa spraševal se je, od kod prihajamo, kdo smo, kam gremo, jaz to že nekaj časa skoraj vem (odgovori: iz Ljubljane; ne vem; v prihodnost). In sem se nedeljskega jutra, ko so vsi še sanjali, lotil prvega platna v življenju. Kupil sem tri akrilne barve, črno, belo in, sem mislil, da bordojsko rdečo, pa je bila bolj rozasta, in prijatelju abrahamovcu namalal dar. Koliko bo ekspresija vredna po moji smrti, si ne upam ugibati, sem se pa naučil, da poleg bordojske poznamo še švedsko, beneško, burgundsko rdečo, barvna geografija torej, bogve, ali se lila imenuje po Lillu. Črna pa po Zlati na Koroškem?

14. 11. Sem šel v bife garažne hiše na a........ pijačo (pravkar sem uporabil najbolj večlično novinarsko orodje, ko namesto pičk pri kakor spornostih tipkamo pike), je bila ena silno negotova natakarica, na sekret tam ne moreš po svoji volji, po potrebi, ampak ključ dobiš. Ker drugače bi tam l..... pa k..... narkomani. Pride možak, strežnica je za eno od oddaljenih miz, on menca, zaripel, ko se uslužbenka vrne, jo vpraša po vece ključu. »Veste, če ne boste nič naročili, vam ga ne smem dati,« pa le doda, »okej, bom šefici telefonirala.« Možak pa v težkih zdihljajih: »Glejte, s kemoterapije sem, lahko se samo v hlače.« In si je, najetnica, upala opraviti gesto brez dovoljenja.

Par minut pozneje me na trotoarju napade, stavčno raztrgano, prosilec, s prepričevalno revijo uličnih kraljev v roki, da mu, in njegovi punci tudi ne, nobeden denarja ne da, naj jima odštejem za obrok, lahko gresta z mano v Merkator, če ne verjamem. Prostovoljno sem ob tri evre, ko zagledam mimoidočega, ki me gleda. In izjavi: »Svaki dan jedno te isto.« Prevajal ne bom. Se mi pa zdi, da se mi je posmehoval.

17. 11. Saj veste, včasih v filmih, ko zvok izključijo, ko samo pogled, misel blodi, boža, karkoli. Podobno je bilo, ko sem se domov pripeljal in v avtu nabijal glasbo. Tako močno, da je bil zunaj negativ, tišina. In kakšen prizor, dva otroka se žogata, še več, tvoja proizvoda, mahata z rokami, če bi se v garderobnem oknu še obris materinega obraza pokazal, ne moje, matere najinih produktov, bi bilo nezapisljivo. A izstopaje iz avta, iz glasne tišine, iz filma, korak v realnost. Odprta usteca so spuščala letom primerne kletve, mahajoče roke so grozile, iluzija pa je the end storila, ko sem bil naslovljen: »Oči, T...... mi pa nagaja!«

18. 11. Včasih grem za šank tudi, če samo k... naročim. V kratkem pogovoru z lastnikom ugotoviva, kako je nekoč, ko še ni bil šef gostilnice, lokal heroj, imel ful keša, zdaj pa švica od zore do tedaj, ko odvisnim mrak pade ... Ja, kaj se je pa med polčasom pripetilo, da se preživlja po kapljicah, brez- in alkoholnih? Ja, ločitev je bila. Iz vsega sem potegnil, da moški včasih ne vedo, kaj govorijo, ko v ušesca šepečejo: »Ti si moja najdražja.« Definitivno. Če ne zdaj, pa ob par letih osorej.