Lak za nohte in nogometna žoga

Na facebook in druga družbena omrežja mnogi gledajo z dvomom. Toda moj bralni nabor bi bil brez njih osiromašen. V virtualne nabiralnike namreč pogosto prileti kakšna zgodba, ki je drugače ne bi prebrala. Za številne se pozneje izkaže, da so me navdihnile, navdušile ali celo razvedrile.

Na facebooku za pozornost tekmujejo Guardian in New Yorker, Upworthy in množica majhnih in neznanih portalov. Časa za branje je malo, zgodb pa veliko in tistih nekaj besed, na katerih se pogled ustavi, mora biti presneto vznemirljivih, da klik­nemo nanje. A ko se v naboru novic ista zgodba pojavi večkrat, ker jo je delilo veliko spletnih »prijateljev«, si je zanjo treba vzeti čas. Kajti ni lepšega trenutka, kot je odkritje zgodbe, ki je tako dobro napisana, da je branje čisti užitek. Tudi če je v svojem bistvu pretres­ljiva.

V zadnjih tednih se je tako razširila preiskovalna zgodba časopisa New York Times o lakih za nohte, delovnih razmerah v salonih za manikuro in o tveganju, ki ga strupene snovi v trdilcih in odstranjevalcih pomenijo za zdravje. V Ameriki so obolenja, povezana z delom v lepotilni industriji, javna skrivnost, ki pa jo ugledna kozmetična podjetja, na primer Estée Lauder, poskušajo zanikati. A vse več raziskav dokazuje povezavo med kemikalijami, zaradi katerih sodobni laki ne popokajo že po enem dnevu, in resnimi zdravstvenimi težavami manikerk, ki za povrhu delajo tudi do 66 ur na teden za urno postavko dolar in pol.

»Še nikoli v življenju se nisem počutil večjega, bolj črnega in bolj homoseksualnega kot takrat, ko mi je drobna Azijka nalakirala nohte. In nikoli se še nisem počutil bolj izkoriščevalskega, tako po ekonomski kot po rasni plati. Ko sem prebral članek v New York Timesu, sem razumel, zakaj,« je po objavi članka, ki ga je Timesova novinarka Sarah Maslin Nir s sodelavci pripravljala več kot leto dni, v Guardianu zapisal novinar Steven W. Thrasher.

Ali to pomeni, da je konec zlatih časov množičnega obiskovanja salonov za manikuro in pedikuro v nakupovalnih središčih? Ne, na srečo so v Evropi stvari na tem področju vsaj približno urejene in nadzorovane. Številne strupene sestavine, ki so v Združenih državah Amerike dovoljene, so v Evropski uniji prepovedane. Stranke si zato lahko še naprej mirno privoščijo francosko manikuro. Tudi dekletom v Mercatorju ali Sparu se – v nasprotju s kolegicami čez lužo – ni treba bati, da se bodo njihovi otroci rodili telesno ali duševno prizadeti, če jih bodo sploh donosile; ali da bodo same obolele za rakom.

Toda tudi v Evropi marsikaj ni rožnato. Deset dni po objavi članka v New York Timesu so novinarji nemškega časnika Die Zeit razkrili, kako bedne so delovne razmere v logističnih centrih podjetja Adidas. Številni visoko izobraženi mladi, ki v svoji domovini niso našli dela in so sledili pozivom iz Bruslja, naj ga poiščejo tam, kjer je, so upanje za boljšo prihodnost videli prav v tem podjetju. Blagovna znamka, ki zagotavlja kakovost izdelka, bi pač morala zagotavljati tudi kakovost­ne delovne razmere. Toda štirje od zaposlenih, ki so dobili delo prek agencij Manpower in Olympia, so novinarjem razkrili, da za opravljene nadure ne prejemajo plačila, da njihov delovnik ni določen, da po več mesecev ne smejo na dopust ali da morajo več mesecev delati ponoči, da morajo biti nenehno pripravljeni za delo, a za delovno priprav­ljenost niso plačani, pa tudi, da pogosto pridejo v službo samo zato, da jih čez eno uro pošljejo domov.

Le nekaj dni po razkritju v New York Timesu sta župan Bill De Blasio in guverner Andrew Cuomo napovedala vojno izkoriščanju v salonih. Podatka, da bi se kaj podobnega zgodilo zaradi zgodbe v Die Zeitu, nisem zasledila.

Kdo ve, koliko je še takih poklicev in kaj vse tvegajo ljudje, ki zapustijo domovino, ker sanjajo o boljši prihodnosti v državah zahodnega sveta? Če bi v širši javnosti vedeli zanje, bi se morda odločili kot Steven W. Thrasher, ki je zapisal, da so ga saloni izgubili kot stranko, če za dobiček izkoriščajo zaposlene.

Morda bi morali v medijih namesto zabavnih zgodbic o zapletenih računih, ki jih v reševanje dobijo osemletniki v Vietnamu, večkrat pisati o tem, koliko ostane zaposlenim, če je majica, ki jo izdelajo, vredna pet evrov. Naloga medijev je informiranje. Družbena omrežja pa pomagajo, da se novice širijo hitreje in da sežejo dlje.