Lastovica odjuge
Če bo SDS vztrajala pri Janezu Janši kot kandidatu za premiera, se mu bo zgodilo isto kot Zoranu Jankoviću leta 2012.
Odpri galerijo
Janez Janša na ustanovni seji DZ. FOTO: Leon Vidic/Delo
V trenutku, ko pišem te vrstice, še ni jasno, kdo bo novi predsednik državnega zbora. Podobno kot pozimi 2011–2012 bo dogajanje ob njegovi izvolitvi zelo verjetno začrtalo koordinate političnih možnosti. Če se bodo uresničile napovedi, ki možnosti za izvolitev pripisujejo Mateju Toninu, bo tudi spekter verjetnosti za sestavo vladne koalicije širši kot sicer. Še zlasti če bi glasovi za njegovo izvolitev prišli tako od levosredinskih strank kot od SDS, bi to bil znak začasnega premirja v politični polarizaciji, ki bi lahko, vsaj teoretično, odprl možnost za »nepravoverne« povolilne scenarije.
Ponovna izvolitev Milana Brgleza ali katerega drugega člana SMC (ni skrivnost, da si Miro Cerar želi vidnega političnega položaja, ki bi bil hkrati razmeroma varen pred udari dnevnopolitičnih polemik in s katerega bi lahko naskočil predsedniški položaj, ki se bo izpraznil ob Pahorjevem odhodu) bi po drugi strani pomenila korak bližje k »mavrični« (ali protijanševski, kot želite) koaliciji šestih strank.
Ta scenarij sicer ostaja najbolj verjeten tudi v primeru Toninove izvolitve za predsednika parlamenta, le da je v tem primeru bližja koalicijska formula z Novo Slovenijo namesto Levice. Po drugi strani pa tudi izvolitev kandidata SMC ne bi nujno zapečatila možnosti za »veliko koalicijo« med SDS in sredinskimi strankami. Vse bo, kot kaže, odvisno od drugega kroga glasovanja za mandatarja.
Če bo SDS vztrajala pri Janezu Janši kot kandidatu za premiera, se mu bo zgodilo isto kot Zoranu Jankoviću leta 2012. Relativne zmage ne bo mogel pretvoriti v koalicijsko vlado. In tokrat bo število poslancev, ki mu bo zmanjkalo do večine, še precej večje; morda največje v zgodovini slovenskega parlamentarizma. V primerjavi z Jankovićem leta 2011 nič ne kaže, da bi si Janša preveč vneto prizadeval sestaviti koalicijo: predčasne volitve so scenarij, ki mu ustreza, in vse kaže na to, da mu je naskok nanje z mučeniško avreolo izdanega zmagovalca intimno bolj pri srcu kot »ponižanje« pri resnem iskanju kompromisov s potencialnimi partnerji.
Mediji v njegovi orbiti sicer s papagajsko vestnostjo posnemajo retoriko levičarskih medijev izpred dobrih šestih let, ki so vztrajali, da imajo poraženci volitev tako rekoč moralno dolžnost, da stopijo v koalicijo z relativnim zmagovalcem, pogajanja o alternativni koaliciji mimo predsednika republike pa da so tako rekoč mehki državni udar. Ta zrcalni obrat v argumentaciji levice in desnice je sicer zelo zabaven, vendar je enako napačen danes, kot je bil napačen leta 2011. Usoda vlade je odvisna od volje parlamentarne večine in (nenapisana) naloga relativnega zmagovalca je, da poskuša sestaviti vladni program in ekipo, ki uživata podporo v državnem zboru. Bolj kot njegova pravica je to njegova dolžnost – in če se ji izogne z vztrajanjem pri imenih in programskih poudarkih, ki jim potencialni partnerji iz upravičenih razlogov nasprotujejo, je za svoj neuspeh kriv predvsem sam; in zadnje, kar bi si smel privoščiti, je igranje žrtve.
To je bil grenki nauk, ki se ga je Janković na svojo žalost (in na žalost svoje intelektualne in medijske claque) naučil ob prvem stiku s pravili parlamentarne demokracije. Toda kot vemo, se je Pozitivna Slovenija nazadnje le povzpela na oblast; a to je storila le, ko je predlagala sprejemljivo kandidatko za premierko, ki je bila obenem porok za spremembo programskih prioritet stranke – odpovedati se je morala idejam o ponovnem zagonu gospodarstva s pomočjo faraonskih projektov in javnega zadolževanja ter se zavezala konsolidaciji javnih financ kot vladni prioriteti.
Verjetnost za ponovitev takšnega scenarija z nasprotnimi akterji v glavnih vlogah se ta trenutek zdi malo verjetna; če ne drugega, zato, ker danes ni nobene bruseljske palice, ki bi politično elito silila h kompromisu. Toda če še vedno obstaja kakšna verjetnost za koalicijo okoli relativnega zmagovalca letošnjih volitev, je ta možna le ob podobnem obratu: z alternativnim kandidatom (ali kandidatko) za premiera, ki bo sprejemljiv za koalicijske partnerje in bo hkrati deloval kot garant za preusmeritev programskih prioritet največje vladne stranke k poudarkom, okoli katerih lahko obstaja konsenz parlamentarne večine, in proč od tem in vprašanj, okoli katerih takšnega konsenza pač ne more biti.
Janez Janša ne bo izvoljen za predsednika vlade, ker ga velika večina volivcev noče videti na tem mestu. In ker se njihova volja enkrat izjemoma ujema z željami in strahovi politične elite, bo tokrat tudi obveljala. Tako preprosto je to. Toda to ne pomeni, da lahko koalicijo okoli SDS vnaprej izključimo kot mogoč scenarij.
Vse bo, kot rečeno, odvisno od drugega kroga. Šele tedaj se bo videlo, ali ima Marjan Šarec res dovolj veliko podporo za alternativno koalicijo. Če se bo (kot zdaj kaže) uveljavil scenarij »mavrične koalicije« z NSi in brez Levice, se utegne na tajnem glasovanju o predsedniku vlade zgoditi presenečenje. Če bo Levica, ki si vsekakor želi sodelovanja v koaliciji, v pogajanjih porinjena na stranski tir, si Šarec ne bo mogel obetati podpore njenih poslancev; med preostalimi poslanci (predvsem iz vrst Nove Slovenije) pa se utegne nabrati dovolj »prostih strelcev«, ki bodo v zadnjem trenutku sabotirali glasovanje in s tem izsilili tretji krog glasovanja.
Šele tretji krog, ki bi potekal pod Damoklejevim mečem predčasnih volitev, bi bil trenutek, ko bi lahko politika zares znova postala umetnost možnega in bi se kot realistični odprli scenariji, ki se v tem trenutku zdijo nemogoči. Na primer zgodovinski kompromis med levico in desnico, ki bi končal petnajst let trajajočo hladno politično vojno, ki hromi razvojne potenciale Slovenije. Matej Tonin na mestu predsednika državnega zbora bi utegnil biti lastovica, ki naznanja odjugo.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU v Budimpešti.
Ponovna izvolitev Milana Brgleza ali katerega drugega člana SMC (ni skrivnost, da si Miro Cerar želi vidnega političnega položaja, ki bi bil hkrati razmeroma varen pred udari dnevnopolitičnih polemik in s katerega bi lahko naskočil predsedniški položaj, ki se bo izpraznil ob Pahorjevem odhodu) bi po drugi strani pomenila korak bližje k »mavrični« (ali protijanševski, kot želite) koaliciji šestih strank.
Ta scenarij sicer ostaja najbolj verjeten tudi v primeru Toninove izvolitve za predsednika parlamenta, le da je v tem primeru bližja koalicijska formula z Novo Slovenijo namesto Levice. Po drugi strani pa tudi izvolitev kandidata SMC ne bi nujno zapečatila možnosti za »veliko koalicijo« med SDS in sredinskimi strankami. Vse bo, kot kaže, odvisno od drugega kroga glasovanja za mandatarja.
Če bo SDS vztrajala pri Janezu Janši kot kandidatu za premiera, se mu bo zgodilo isto kot Zoranu Jankoviću leta 2012. Relativne zmage ne bo mogel pretvoriti v koalicijsko vlado. In tokrat bo število poslancev, ki mu bo zmanjkalo do večine, še precej večje; morda največje v zgodovini slovenskega parlamentarizma. V primerjavi z Jankovićem leta 2011 nič ne kaže, da bi si Janša preveč vneto prizadeval sestaviti koalicijo: predčasne volitve so scenarij, ki mu ustreza, in vse kaže na to, da mu je naskok nanje z mučeniško avreolo izdanega zmagovalca intimno bolj pri srcu kot »ponižanje« pri resnem iskanju kompromisov s potencialnimi partnerji.
Mediji v njegovi orbiti sicer s papagajsko vestnostjo posnemajo retoriko levičarskih medijev izpred dobrih šestih let, ki so vztrajali, da imajo poraženci volitev tako rekoč moralno dolžnost, da stopijo v koalicijo z relativnim zmagovalcem, pogajanja o alternativni koaliciji mimo predsednika republike pa da so tako rekoč mehki državni udar. Ta zrcalni obrat v argumentaciji levice in desnice je sicer zelo zabaven, vendar je enako napačen danes, kot je bil napačen leta 2011. Usoda vlade je odvisna od volje parlamentarne večine in (nenapisana) naloga relativnega zmagovalca je, da poskuša sestaviti vladni program in ekipo, ki uživata podporo v državnem zboru. Bolj kot njegova pravica je to njegova dolžnost – in če se ji izogne z vztrajanjem pri imenih in programskih poudarkih, ki jim potencialni partnerji iz upravičenih razlogov nasprotujejo, je za svoj neuspeh kriv predvsem sam; in zadnje, kar bi si smel privoščiti, je igranje žrtve.
To je bil grenki nauk, ki se ga je Janković na svojo žalost (in na žalost svoje intelektualne in medijske claque) naučil ob prvem stiku s pravili parlamentarne demokracije. Toda kot vemo, se je Pozitivna Slovenija nazadnje le povzpela na oblast; a to je storila le, ko je predlagala sprejemljivo kandidatko za premierko, ki je bila obenem porok za spremembo programskih prioritet stranke – odpovedati se je morala idejam o ponovnem zagonu gospodarstva s pomočjo faraonskih projektov in javnega zadolževanja ter se zavezala konsolidaciji javnih financ kot vladni prioriteti.
Verjetnost za ponovitev takšnega scenarija z nasprotnimi akterji v glavnih vlogah se ta trenutek zdi malo verjetna; če ne drugega, zato, ker danes ni nobene bruseljske palice, ki bi politično elito silila h kompromisu. Toda če še vedno obstaja kakšna verjetnost za koalicijo okoli relativnega zmagovalca letošnjih volitev, je ta možna le ob podobnem obratu: z alternativnim kandidatom (ali kandidatko) za premiera, ki bo sprejemljiv za koalicijske partnerje in bo hkrati deloval kot garant za preusmeritev programskih prioritet največje vladne stranke k poudarkom, okoli katerih lahko obstaja konsenz parlamentarne večine, in proč od tem in vprašanj, okoli katerih takšnega konsenza pač ne more biti.
Janez Janša ne bo izvoljen za predsednika vlade, ker ga velika večina volivcev noče videti na tem mestu. In ker se njihova volja enkrat izjemoma ujema z željami in strahovi politične elite, bo tokrat tudi obveljala. Tako preprosto je to. Toda to ne pomeni, da lahko koalicijo okoli SDS vnaprej izključimo kot mogoč scenarij.
Vse bo, kot rečeno, odvisno od drugega kroga. Šele tedaj se bo videlo, ali ima Marjan Šarec res dovolj veliko podporo za alternativno koalicijo. Če se bo (kot zdaj kaže) uveljavil scenarij »mavrične koalicije« z NSi in brez Levice, se utegne na tajnem glasovanju o predsedniku vlade zgoditi presenečenje. Če bo Levica, ki si vsekakor želi sodelovanja v koaliciji, v pogajanjih porinjena na stranski tir, si Šarec ne bo mogel obetati podpore njenih poslancev; med preostalimi poslanci (predvsem iz vrst Nove Slovenije) pa se utegne nabrati dovolj »prostih strelcev«, ki bodo v zadnjem trenutku sabotirali glasovanje in s tem izsilili tretji krog glasovanja.
Šele tretji krog, ki bi potekal pod Damoklejevim mečem predčasnih volitev, bi bil trenutek, ko bi lahko politika zares znova postala umetnost možnega in bi se kot realistični odprli scenariji, ki se v tem trenutku zdijo nemogoči. Na primer zgodovinski kompromis med levico in desnico, ki bi končal petnajst let trajajočo hladno politično vojno, ki hromi razvojne potenciale Slovenije. Matej Tonin na mestu predsednika državnega zbora bi utegnil biti lastovica, ki naznanja odjugo.
***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij in raziskovalec na CEU v Budimpešti.
