Le kdo bi plačal (TV) šov, ki ga ne bi mogel videti?

Minuli teden si spet ni bilo mogoče ogledati tekem slovenskih klubov v evropskih nogometnih pokalih po televiziji.

Objavljeno
25. julij 2011 12.02
Posodobljeno
25. julij 2011 13.30
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
Potem ko si minuli teden spet ni bilo mogoče ogledati tekem slovenskih klubov v evropskih nogometnih pokalih na TV zaslonih, so si dali navijači duška. Prek raznih spletnih kanalov in »streamov« so zaman iskali Maribor, Olimpijo in Domžale – organizator tekme v Splitu je zatrdil, da jih ni nihče vprašal niti za morebitno ceno prenosa tekme –, na koncu so jih »rešili« neka irska radijska postaja, spletna stran domžalskega kluba in dolgočasni zapisi na Uefa.com. Glede na številčnost odziva na forumih slovenski klubski nogomet še vedno (ali pa vedno bolj) še kako zanima povprečnega državljana.

Nedavno, ko je hrvaška nacionalna televizija po 21 letih izgubila ekskluzivne pravice za prenos tekem HNL, je postala vnovič aktualna tudi primerjava slovenskega nogometa s hrvaškim, s katerim lahko (vsaj navidez) tekmuje na organizacijskem področju. Partner tamkajšnjega združenja prvoligašev je prodal TV pravice zasebnemu podjetju za 11 milijonov kun (1,47 milijona €) na sezono. To je znesek, o katerem lahko slovenski klubi samo sanjajo, Dinamo, Hajduk in drugi pa naj bi v prihodnjih letih – ko bo prišlo do krčenja lige in večih derbijev – iztržili še več.

Pri nas klubi še vedno opravljajo vlogo športnih samaritanov. »Ko smo gostovali na komercialni televiziji, je šlo le za promocijo, na nacionalki pa sta si v prenosu udeležena kluba razdelila pičlih 5000 evrov,« nam je pojasnil eden od funkcionarjev. Združenje klubov premore sodobno spletno stran s popolno in podrobno statistiko tekem ter solidnimi videoodmevi po tekmah. V prihodnje, ko bo težko komurkoli ukrasti kak cent za športno pokroviteljstvo, pa bi bilo dobro najti tudi dodaten vir prihodkov za klube, bodisi prek normalnih pogodb za pravice TV prenosov, bodisi prek generalnega pokrovitelja 1. SNL iz Slovenije ali tujine. Če ne bo šlo, bo morala spet priskočiti na pomoč krovna nogometna zveza oziroma njen predsednik, ki je letos klubom enkratno že pomagal.

Hrvati, na primer, so ugotovili, da ideal nekdanjih držav SFRJ predstavlja bližnja avstrijska bundesliga; ni kdo ve kako kakovostna, toda potrošnikom (gledalcem) ponuja vrhunski izdelek. Tekme Austrie, Rapida in Sturma so televizijski spektakli – o tem se lahko prepričate v četrtek ob 19. uri na kanalu ORF 1, ko bo tam »gostovala« Olimpija –, ki jih je pač možno dobro tržiti.

Tudi infrastruktura slovenskih klubov omogoča proizvod tehnološko privlačnih, kakovostnih in raznovrstnih predstav. Toda zaplete se že na začetku – bi vi plačali za šov, ki ga niste ali ne boste videli? Številke razkrivajo, da dvobojev 1. SNL – v povprečju – ni gledalo bistveno manj gledalcev kot prvorazredne spektakle v ligi prvakov. Še več, »naše« klube pogosto gleda celo več TV gledalcev kot tekme Manchestra, Barcelone, Bayerna ali Juventusa. To bi moralo biti izhodišče za v prihodnje, saj bi bila lahko Maribor in Olimpija, kakršnakoli že, za slovenski prostor vsaj tako zanimiva kot Dinamo in Hajduk za hrvaškega.