Tiskane izdaje
Eden najslavnejših menedžerjev v svetovnem merilu, zdaj že upokojeni generalni direktor multinacionalke Chrysler Lee Anthony »Lee« Iacocca je poln duhovitih, rahlo alternativnih izjav in šal. Vedno mi je bila, denimo, všeč njegova izjava »We at Chrysler borrow money the old-fashion way – we pay it back« (»Mi pri Chryslerju si denar izposojamo na staromoden način – saj ga celo vrnemo«).
Aktualna (globalna!) praksa manično-depresivnega izposojanja in nevračanja dolgov na vseh ravneh (tako na ravni gospodinjstev kot tudi na ravni podjetij in države) namreč dokazuje, da je spoštovani gospod Iacocca s poštenimi vračanjem denarja prav zares nekoliko – starokopiten.
Kar malo srhljivo, kajne?
Vedno se rad spomnim tudi misli slavnega hollywoodskega producenta Harveyja Weinsteina (med drugim tudi dobitnika oskarja za film »Shakespeare in Love«), ki je svoje pretekle izkušnje z dolgovi primerjal s hudo odvisnostjo: »Debt can be the most addictive thing in the universe, and it can kill you, you get used to living high off the hog. It was intoxicating,« je dejal (»Dolg lahko pomeni najhujšo odvisnost v univerzumu in te lahko ubije. Navadiš se živeti na veliki nogi, kar je nadvse toksično.«).
Dolgovi večinoma nastanejo kot posledica maničnega zadolževanja. Tu so seveda še drugi vzroki, kot so izguba zaposlitve, bolezen, razveza ali pa preprosto revščina. A naj se osredotočim na prakso najemanja posojil, ki jih posameznik, glede na višino svojih prihodkov ali premoženje, ne more odplačevati. Ta praksa namreč ni le rezultat nekoliko psihotičnih posameznikov, ki želijo za vsako ceno živeti nad svojimi zmožnostmi, kot je to v trenutkih šibkosti počel celo slavni in zdaj bogati Harvey Weinstein, ampak predvsem pasivnosti države, ki je v preteklosti s slabimi zgledi in zelo megleno potrošniško zakonodajo dopustila, da so navadni državljani lahko živeli v nekem vzporednem svetu verižnega zadolževanja.
Pod vplivom neskončnega oglasnega bombardiranja kreditodajalcev so preprosti, nepremišljeni državljani nenadoma dobili idejo, da preprosto lahko najamejo kredit in kupijo avto, vreden vsaj 20.000 evrov, pametni telefon, vreden vsaj 600 evrov, ali pa oblačila prestižnih blagovnih znamk – čeprav so njihovi dohodki komajda zadostovali za pokritje osnovnih življenjskih potreb.
In še huje. Marsikoga, ki se ni »kvalificiral« za najetje bančnega kredita, je država prepustila sivemu ali črnemu trgu tretjerazrednih in oderuških posojilodajalcev, ki so kredite ponujali z letno obrestno mero tudi do 30 odstotkov. Žalostno je, da so v Sloveniji določene oderuške posle z najsiromašnejšimi prebivalci sklepale celo nekatere ugledne mednarodne banke, ne da bi zaradi te nezakonite in skrajno pokvarjene prakse kdo resneje odgovarjal.
Zaradi niza zgoraj omenjenih okoliščin je v Sloveniji postopno nastala precej velika skupina prezadolženih posameznikov, ki je zbrana z vseh vetrov. Od propadlih tajkunov, malomeščanskih tajkunčkov in podjetnikov s prevelikimi očmi do najbolj tragičnih žrtev »eldorado« kapitalizma: krivično odpuščenih delavcev, brezposelnih in drugače izigranih in/ali deprivilegiranih posameznikov.
Čeprav gre za zelo različne usode posameznikov, saj so si nekateri jamo svojega finančnega propada izkopali sami, zaradi lastne nespametnosti, drugi pa so bili v položaj bankrotirancev dobesedno potisnjeni zaradi ignorance države, ki je dopuščala »darvinistično« prakso krutega izkoriščanja in zlorabljanja tistih, ki so bili ranljivejši, revnejši in manj vešči, pa sam menim, da bi bilo najslabše, če bi zdaj vse te ljudi v težavah obravnavali kot čarovnice, ki jih je treba, ne glede na okoliščine, kaznovati s tem, da se jih pusti same v tej neskončni dolžniški spirali.
Čeprav nekatere javnomnenjske raziskave izkazujejo, da bi tako ravnala kar polovica vseh anketirancev, pa sam menim, da bi bila taka rešitev nesprejemljiva ne le iz človekoljubnega, ampak tudi iz povsem pragmatičnega, ekonomskega vidika.
Prezadolženi državljan namreč ne koristi prav nikomur. Upnikom dolgov tako ali tako ne more nikoli več odplačati, za državo ne pomeni prav nobene koristi, saj ne more plačevati davkov. Če bi dolgove obremenili z visokimi obrestmi (denimo oderuško konformno obrestno mero), bi bilo samo še huje, saj bi se njihovi dolgovi tako le še povečali. Ker je tak prezadolženi državljan v stiski, neredko tudi zboli, prav tako pa lahko postane njegovo vedenje nepredvidljivo – saj lahko postane nasilen do družine in do družbe, v kateri živi.
Zato bi bilo veliko pametneje, da bi take ljudi država spet poskusila usposobiti za normalno življenje. Funkcija moderne razsvetljene države namreč ni, da se državljanom maščuje, ampak da jim pomaga in jih usmerja, da najdejo pot, s katere so zašli, pa naj se to sliši še tako šablonsko.
Maščevanje, ki je samo sebi namen (človeka privoščljivo pustiti samega v težavah, ne glede na rezultat, ki ga s tem dosežemo), je namreč sadizem posebne vrste. Sprevržena ideologija malih duš, »plebejcev«, ki so v svojem bistvu sebičneži, nesposobni kakršnekoli človeške empatije ali pa intelektualne širine.
In kako takim državljanom pomagati?
Zakon o pogojih za izvedbo odpusta dolgov žal spet tipično po slovensko ponuja le malenkostne, polovičarske in birokratsko zapletene rešitve, ki seveda niti približno ne bodo rešile problema prezadolžencev. Omogoča namreč le pogojni odpust nekaterih dolgov iz rednih gospodinjskih stroškov, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in nekaterih bančnih storitev. In celo davkov do višine 50 evrov. Velikodušno.
Bolj celovito rešitev ponuja stečajno pravo, in sicer prek instituta osebnega stečaja, ki bankrotiranim posameznikom pod določenimi pogoji omogoča, da se jim nekateri (ali pa celo vsi) dolgovi postopno odpustijo, pod pogojem, da svoje prihodnje poslovanje za nekaj časa prepustijo nadzoru stečajnega upravitelja. Čeprav se jim s tem za nekaj časa omeji njihova poslovna sposobnost (v točno določenem obdobju ne morejo več sklepati pogodb in drugih poslov, ne morejo najeti posojila, odpreti transakcijskega računa ipd.), se z osebnim stečajem njihova poslovna ne konča, ampak se le prekine oziroma omeji. Po prehodnem obdobju, v katerem mora posameznik v osebnem stečaju delovati po navodilih stečajnega upravitelja, lahko namreč ta zaživi na novo, kar je tudi končni namen postopka osebnega stečaja.
Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo
