Levo mnenje: 442 do Beograda

Tako poje Bajaga v enem od komadov s svojega železnega repertoarja glasbe devetdesetih. Saj ne vem, če je res, ne bom niti preverila, evo, ampak baje je pesem napisal med služenjem vojaškega roka v Novem mestu. 442 kilometrov ga je namreč ločevalo od doma, vojaka Bajagića.

In teh 442 kilometrov plus tistih sedemdeset od Ljubljane do Novega mesta pa minus tistih osemdeset, kolikor jih je med Beogradom in rojstno vasjo mojega očeta, sem vsako leto za prvomajske praznike osvajala tudi sama. V časih Juge, pa med vojno na Balkanu, ko so se kilometri zaradi ovinka čez Madžarsko podvojili, skozi vso srednjo šolo, ko sem v vasi sredi mačvanske ravnine od jutra do večera štela minute in prosila, da bi čim prej minilo, in vse do danes, ko se v Beograd in vas, kjer hiša mojega stoji očeta, vračam vsako leto vsaj enkrat.

Gume so tako tudi med pravkar minulimi prazniki škripale bluz kilometrov, znova se je zdelo, kot da se od Ljubljane do Beograda pride takole: samo naravnost, potem pa, ko ti pri prihodu v mesto dobrodošlico zaželijo oglasi slovenskih podjetij na utrujenih stanovanjskih blokih, levo do Arene, desno čez Brankov most in gor do Terazij, kjer nekje blizu Doma omladine parkiraš. In jo, zaradi tradicije, ničesar drugega, peš mahneš po Knez Mihajlovi in mimo Konja do Skadarlije po glasbeno željo.

Sedela sva torej v eni od restavracij na Skadarliji, se pogovarjala o tem, da sva tipična turista sredi mesta, ki nikoli ne spi, pila »kajsije« in z vedno bolj fajhtnim pogovorom vštric tamburašem naročala glasbeno podlago. Po Lošićevi Iznad Tešnja in Momčilovih Mojih drugovih, pa tisti Čuvam ovce, nad katero so se čudili celo vsega vajeni gospodje na inštrumentih, je on, iz čistega zezanja, prisežem, predlagal, »pa dajte še kakšno slovensko«. No, in so jo.

Marko skače, Na Golici, Mi se mamo radi, vse po vrsti, »in the mix«. Kar naenkrat so se iz sosednjega lokala zaslišali znani kriki in vzkliki, ki jih lahko sproducirajo samo grla, rojena na sončni strani Alp. Še preden si lahko rekel keks, sta po tlakovani Skadarski ulici dva že vrtela polko, z aplavzom v ritmu hop na poskok pa ju je spremljala gruča slovenskih rok. Še enkrat mi je na misel prišla tista »za vas Slovence je Beograd kot Diznilend«, kot je ugotovil eden od srbskih glumcev. Res ga imamo radi, se mi zdi, Beograd grad, skoraj vsak ima od tam kakšno zgodbo, anekdoto, večino takšnih, ki se ne spodobijo za časopisni papir.

In naneslo je, da sem bila tam tudi četrtega maja, na obletnico Titove smrti. Pa sem šla, spet, v Hišo cvetja. Gneče nobene, mogoče zato, ker sem prišla tja popoldne, ko borci in starejši občani že skoraj hodijo spat. Se spomnila vseh tistih siren, ki so nas dolga leta na ta dan spominjale in opominjale na Titovo smrt, se vpisala v knjigo gostov, salutirala za fotografijo in se vrnila nazaj v dandanašnji. Še enkrat tistih 442 kilometrov in drobiž do doma, vse do naslednjega obiska. Pa živel prvi maj.