Levo mnenje: Biti mama

Evo, mineva dva meseca, odkar sem postala mama. Naj najprej povem, da biti mama premaga biti noseča v kateremkoli dvoboju. Ja, okej, seveda kdaj pomislim, da bi si dojko med dojenjem potiho odstranila z od mleka zadeto tamalo vred, ju – da je ne predramim – skupaj položila v posteljico, sama bi šla pa že končno na tisti gin tonik. Ampak tega ne zamenjam za trebuh, čez katerega ne morem navleči kavbojk, togo premikanje čez življenje in krčne žile.

Res je tudi, da je moj instagram poln fotk dojenčka, čeprav si res nikoli nisem mislila, da bom ena tistih mam. Drži tudi, da je bil prej poln fotk mojega psa, tako da je bilo objavljanje dojencla očitno le še korak stran, le da mi tega nihče ni povedal. Ugotovila sem še, da so ljudje – na splošno, takole čez palec – veliko bolj strpni do objavljanja fotk psov kot dojenčkov. Ne vem zakaj, meni te fotke nikoli niso šle na živce. Res pa je, da moji prijatelji na Facebooku večinoma ne objavljajo fotk svojih otrok. Če pomislim, jih najpogosteje objavljam prav jaz. Hm, kaj hočemo.

Prva lekcija, ki se je naučiš kot nova mama zunaj v svetu vseznalcev, je, da tvoj otrok nikoli ni pravilno oblečen. Ne znam si namreč drugače razlagati vseh tistih nosov, ki se vtaknejo prav v to. Če ni premalo, je preveč, na ravnopravšnji opremi pa mi do zdaj ni čestital še nihče. Če ne drugega, je falila vsaj kapica, »sej je vendar že oktober, gospa«.

Res je tudi, da v roke težko vzamem knjigo, čeprav prej nikoli nisem zaspala vsaj brez ene prebrane strani. Pa ne zato, ker ne bi imela časa, ampak ker se mi v vseh teh enakih dnevih, ki si sledijo, dogaja toliko, da res ne vem, zakaj bi bilo treba skakati še v svet koga drugega. Ni potrebe.

Zalotim se tudi, da res nočem biti ena tistih mam, ki razmišljajo in govorijo samo o svojem otroku, na koncu pa ugotovim, da če ne razlagam o tamali, nimam nič drugega za povedati. Ker se mi res nič drugega ne dogaja. In potem ugotovim, da me to sploh ne moti. Čudni občutki, ti povem.

Resno. Po eni strani bi se, ko med potiskanjem vozička srečam kakšnega znanca z ulice in žurov, ki smo jih obdelovali skupaj, najraje kar skrila, po drugi pa v vlogi mame tako uživam, da me kdo lahko mirno polije z mrzlo vodo v tem mrazu, pa se bom najbrž še kar butasto režala tja v en dan.

In ves ta čas samo čakam, da bo ta naivna sreča minila, na to me namreč vsi opozarjajo. »Ja, ja, zdej je še lepo, k samo spi pa je, pol se začne ... pri treh mescih, boš vidla.« In gledam tja na koledar, grizem nohte in čakam, da ura odbije polnoč in starost moje hčerke začnem šteti od treh mesecev dalje.

Ampak za zdaj ... za zdaj mi je pa biti m'tka »dabest«.