Levo mnenje: Dva bregova čisto vsega

Ko sem napisala zadnjo črko v naslovu članka o tem, da se jutri začenja tradicionalni pohod Pot ob žici, sem spet in znova dojela, da smo programirani le še na združevanje in razdruževanje. Pohodniki in tekači, kolesarji in pešci, partizani in domobranci, zagovorniki in nasprotniki splava, žurerji in stanovalci v mestnem središču, ni da ni.

Bolj kot nas držijo na različnih bregovih, šibkejši smo. In mi, čeprav se tega zavedamo, se za točilnimi pulti še kar prepiramo, kdo je pred 70 leti izdal čigavega prednika, komu je kdo po vojni vse pokradel in kdo je komu umoril koga.

Fino si nas mažejo na kruh, naši politiki in »spin doktorji«, prav po šolsko odvračajo našo pozornost od tistega, kar je trenutno pomembno za nas in našo prihodnost ter nas vedno znova vračajo v preteklost, ki je za povrhu sami sploh doživeli nis(m)o.

Kdaj natančno smo iz nedolžnih otroških igric o partizanih in Nemcih, ki so odmevale z dvorišč ljubljanskih blokovskih naselij, preklopili na odrasla kazanja s prstom, kdo je koga, kdaj in zakaj, ne vem. A vem, da to ne traja tako zelo dolgo, kot se nam vsem zdi.

Ko smo se mulci igrali zemljo krast, smo se grebli, kdo bo Jugoslavija. Zdaj se mularija grebe za imena športnikov, tisti bo Anže Kopitar, ona Tina Maze, dolgin iz 8. c Goran Dragić, nihče pa ne kriči, da bo Slovenija. Le zakaj?

Tudi na mestni ravni ni popolnoma nič drugače. Meščanska raja se je v zadnjih dveh tednih razdelila na tiste, ki podpirajo občinsko potezo, s katero so pristrigli krila alternativnemu ljubljanskemu placu Bikofe, in tiste, ki temu nasprotujejo. Sosedje in okoliški stanovalci pravijo, da je bilo stanje nevzdržno, uporabniki in podporniki bikofejevega programa pa, da kulturno življenje v središču mesta zaradi tega ne bi smelo trpeti. Župan je dvignil roke in se odpovedal vlogi mediatorja, češ da je to že poskušal biti, a mu ni uspelo, zato se ne gre več. Zmanjšal teraso, skrajšal delovni čas in skoraj popolnoma prepovedal zunanje koncerte.

Že od pamtiveka se na mestnih ulicah bije tudi boj med pešci in kolesarji. Prav zadnjič sem med sprehodom po Cankarjevem nabrežju ujela pešca, ki je starejši kolesarki, ki se je vozila z dvema kilometroma na uro, zabrusil, da tam nima kaj iskati. »Zakaj?« sem ga vprašala. »Ker je nas več,« je zabrusil še v mojo smer.

Na nasprotnih bregovih stojijo tudi lastniki psov, ki svojim ljubljencem trapastemu zakonu navkljub svobodo brez povodca dopuščajo v Tivoliju in tisti, ki jim gre to na živce. »Zakon je zakon,« so glasni, medtem ko prečkajo cesto pri rdeči luči.

Ampak meni je od prejšnjega tedna vseeno za zakon. Če me bodo ujeli in oglobili, ker moj pes ni na povodcu, bom kazen upoštevala, okej, ne bom pa policistov spoštovala. O mojem odzivu nanje bom še razmislila, dejstvo pa je, da v svetem pismu ne piše nič o tem, da moram spoštovati policiste, sodišča, župane, politike, prodajalke v trgovini ali šoferje mestnih avtobusov, nikogar od njih. To je lekcija, ki smo jo državljani in državljanke dobili prejšnji teden. Lekcija, ki nas je znova in spet postavila na dva oddaljena bregova.