Levo mnenje: Kaj si ti ja nor, čuj?

Oni dan so se v predsedniški palači zbrali štirje predsedniki: Borut Pahor, predsednik države, Miro Cerar, predsednik vlade, Milan Brglez, predsednik državnega zbora, in Mitja Bervar, predsednik državnega sveta. Vrhovne glave naše države so prišle do ugotovitve, da brez medsebojnega sodelovanja ne bo uspeha. Ne, dragi bralec, spoštovana bralka, niso se pogovarjali o mariborskem bankrotu, niso razmišljali, kako bi mestu čim hitreje pomagali, gospodje so klepetali o ustavnih spremembah in prihodnji strategiji zunanje politike.

Kakšne zunanje politike, lepo vas prosim, se lahko osredotočite na probleme v državi? Maribor bo, če se nekaj hitro ne reši, ostal brez vseh programov kulture, šolstva in sociale, ogroženi so tudi delovanje socialne kuhinje, materinskega doma, varne hiše, letovanje bolnih otrok, programi enkratne socialne pomoči, javna dela, denarja ni niti za programe nevladnih organizacij. Prav tako najverjetneje ne bo Glazerjevih nagrad in Borštnikovega srečanja. Maribor umira, gospodje, naredite nekaj.

Ampak ne, Pahor, Cerar, Brglez in Bervar v ponedeljek niso nemudoma uredili kriznega štaba za reševanje Maribora, raje so s skupnimi močmi podprli prizadevanja za postavitev spomenika vsem žrtvam vojn na Kongresnem trgu. Resno, ne zezam. Medtem ko jim drugo največje slovensko mesto umira pred očmi, oni trosijo puhlice, kot je ta, da so pomembna »prizadevanja, da se primerno in dostojno pokoplje žrtve, izdajo mrliški listi in opravijo vse dejavnosti, ki jih opravi civilizirana in med seboj pomirjena družba, kar Slovenija je in želi biti«.

Ne vem, kako je z vami, ampak jaz ne morem verjeti, da so si sploh upali pred oči javnosti, ne da bi vsaj pokomentirali razmere v Mariboru. Ne da bi vsaj z besedo omenili, kaj nameravajo storiti za rešitev mesta. In ne morem verjeti, da jih niti en novinar ni tega vprašal. »V Mariboru ne moremo več razmišljati, koliko cest bomo obnovili, kakšno razsvetljavo bomo imeli in koliko kilometrov vodovoda bomo napeljali v naslednjih dveh letih. V resnici se pogovarjamo o tem, kakšen kos kruha bomo lahko odrezali občanom. Če je bil ta do zdaj polovični, bo zdaj samo še četrtinski,« je razmere opisal Damjan Lah, direktor mariborske mestne uprave. In vrli gospodje? Brglez je njihovo srečanje označil za formalizirano obliko političnega in institucionalnega sodelovanja, ki lahko prispeva k stabilnosti v državi. Cerar pa, da je njihov posvet pokazatelj konstruktivnosti v slovenski politiki, ki izraža tudi podporo vladi oziroma njenim prizadevanjem, da bi našli pot iz krize in Slovenijo normalizirali.

Lepo, razumemo, pokazati ste hoteli, da se super fajn razumete, da je vse lepo in prav, ker boste zdaj končno sodelovali, povrhu boste pa še postavili spomenik vsem (!) žrtvam vojn, da ja ne bo kdo užaljen. In koliko bo spomenik stal? Ne bi raje tega denarja porabili za kakšno malce bolj nujno zadevico v državi?

Kaj se greste? Všečnost ali vodenje države? Kaj boste storili z Mariborom, gospodje? Kako boste preprečili, da ne bodo brez vseh pravic ostali najšibkejši? Boste, kot je to storil predsednik Pahor pred časom, poslali kakšen esemes in jim pomagali s petimi evri? Gospodje, resno vas vprašam: kako boste Slovenijo normalizirali, če pa ne znate niti določiti ključnih prioritet?