Levo mnenje: Kdo ubija slovensko glasbo
sre, 04.02.2015, 11:00
Levo mnenje: Kdo ubija slovensko glasbo
Težko je biti zagovornik slovenske glasbe, ker je, takole čez palec, samo desetina zares kakovostne.

Pred leti sem na neki spletni povezavi za štos preverila, kateri komad je bil prvi na angleških glasbenih lestvicah na dan mojega rojstva. Zdelo se mi je blazno kul, da je bila to pesem Video Killed a Radio Star skupine The Buggles, fajn se mi v resnici zdi še danes. Videospot za ta komad je bil tudi prvi, ki so ga predvajali na leta 1981 nastali ameriški glasbeni televiziji MTV.

MTV je pred leti poskusil srečo tudi na območju nekdanje Jugoslavije, reklo se mu je MTV Adria, združeval pa je te neke glasbene okuse in ponudbo Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Makedonije in Črne gore. Zgodba je nekaj časa delovala, potem pa je vse skupaj počasi šlo v maloro. Zdi se mi sicer, da je MTV, ki ga gledamo pri nas, delno še vedno lokaliziran, ampak časi specifično zastavljene MTV z našimi voditelji in lokalnimi oddajami so mimo.

Sem slaba poslušalka radia. Če že, poslušam Val 202, vsake toliko tudi Radio Študent, druge glasbene postaje oziroma njihov izbor glasbe in večina spikerjev me namreč delajo nervozno. Ampak to je moj problem, ne njihov. Zato težko sodim, ali je na naših radijskih postajah premalo, dovolj ali preveč slovenske glasbe, imam pa svoje mnenje o tem, ali se nekateri naši glasbeniki upravičeno pritožujejo, da jih vrtijo premalo.

Do razmišljanja me je pripravil predlog novele zakona o medijih, ki ga je prejšnji mesec v državni zbor vložila SDS, vlada pa ga je prejšnji teden zavrnila. Največja opozicijska stranka je namreč s spremembo medijskega zakona hotela povečati delež slovenske glasbe v radijskih in televizijskih programih.

Z zdajšnjih najmanj 20 na 40 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe, v primeru Radiotelevizije Slovenija pa na kar 51 odstotkov za vsak posamezni program. Na javnem radiu in televiziji bi torej, če bi bil predlog potrjen, moralo biti več kot pol glasbe slovenske. Teh 51 odstotkov me sicer spominja na različne prevzeme. Saj veste, odstotek čez polovico, pa je vse naše. O kakovosti niso rekli nobene.

V ponedeljek sem v Tedniku poslušala Aleša Klinarja, enega bolj aktivnih avtorjev slovenske glasbe, ki je razmišljal o tem, da te pri nas, če javno poveš, da se zavzemaš za nekaj slovenskega, tudi slovensko glasbo, »že ocenijo za nekega skrajneža« in da »je že žaljivka, če si malo nacionalno obarvan«. S čimer bi se lahko do neke stopnje celo strinjala. Zaj***no je v naši domovini biti patriot.

Težko je tudi biti zagovornik slovenske glasbe, ker je – takole čez palec – samo desetina zares kakovostne. Kako torej program napolniti z več kot polovico (dobre!) slovenske glasbe, če pa tolikšne kakovosti sploh nimamo?

Zgodovina je pokazala, da video nazadnje le ni ubil radia. Tako kot radijske postaje ne ubijajo slovenske glasbe. Ta se – z nekaterimi svetlimi izjemami, ki jim z največjim veseljem prisluhnem tudi sama – počasi, a z gotovostjo, v osnovnošolskih rimah in metaforah, ki »subtilno« namigujejo na spolne odnose in organe, ubija kar sama. Kvote gor ali dol.



Levo mnenje: Kdo ubija slovensko glasbo

Foto: Aleš Černivec /Delo

Prijavi sovražni govor