Levo mnenje: Moja pravica. Amen.

Prejšnji teden je ljubljanski klinični center zahteval preklic maše v bolnišnični kapeli. Zahteva je bila posledica vsebine maše, h kateri je vabil zavod Živim: kot so zapisali, bi na njej molili »za otroke, ki so nas zapustili zaradi spontanega splava, prezgodnje smrti, in otroke, ki so umrli med postopki umetne prekinitve nosečnosti«.

Ne samo da so hoteli v javni ustanovi – pa čeprav samo v mislih in skozi molitev – spreminjati definicijo, kaj je otrok in kaj plod, ampak so to hoteli početi tam, kjer ženske te posege opravljajo. V letu 2011 je bilo v Sloveniji opravljenih 4263 splavov, od tega 1181 v Ljubljani s širšo okolico. Teh tisoč žensk torej, ki pridejo na poseg v prostore ginekološke klinike ljubljanskega kliničnega centra, ima do tega vso zakonsko pravico. Nekatere se za splav odločijo zlahka, spet druge to morda spremlja vse življenje, toda odločitev je njihova, z njo živijo one in samo one, ne pa cerkev, njihovi sosedje, sodelavci ali goreči nasprotniki splava z vsemi svojimi klicaji o pravici do življenja od spočetja do smrti vred.

V kliničnem centru so zahtevali preklic maše z utemeljitvijo, da v bolnišnični kapeli dovoljujejo zgolj »versko oskrbo svojih bolnikov, ki to želijo, oziroma njihovih svojcev«. Edino pravilno, če vprašate mene.

Vendar ne, če vprašate tiste, ki so hoteli v teh prostorih javnega zavoda z molitvijo izražati svoje nestrinjanje s splavom. Pri nas ima k sreči vsak pravico do svojega mnenja in vsak lahko moli za karkoli, kar se mu pač zazdi, in prav je tako. Toda tiste ženske, ki potrebujejo pomoč po splavu, jo dobijo v ustreznih ustanovah, pri terapevtih in tudi v cerkvi ter zavodih, kot je zavod Živim, če to želijo. Za splav se odločajo tako verne ženske kot tiste, ki v boga ne verujejo, naj se to spoštuje na obeh straneh.

Več kot dvajset let sem živela v neposredni bližini cerkve in vsakih petnajst minut poslušala zvonove, ki so mi sporočali – meni, kot nekomu, ki v boga ne veruje, morda kakšnemu verujočemu sosedu kaj drugega – koliko je ura. En bam za petnajst čez, bim bam za pol, bim bam bam za petnajst do in bim bam bim bam za polno uro. Bitje zvona me nikoli ni motilo, niti nisem nikogar pozivala, naj ga utiša ali celo ustavi.

So me pa v enem od cerkvenih medijev zaradi novinarskega povpraševanja o primernosti maše za splavljene plodove v prostorih javnega zavoda obtožili novinarskega aktivizma, poguglali so in povzeli neki lažniv zapis o meni in se naglas spraševali, ali ni v ozadju morda potlačena krivda po opravljenem splavu, nemara celo »bes nad notranjim sovražnikom«, cerkvijo. Jep, tako zelo jih je razkuril članek, dolg 35 vrst, 2240 natipkanih znakov. Sama v članku nisem nikogar poimensko napadala, konkretno sem zapisala odgovore, ki so mi jih poslali s kliničnega centra, v omenjenem mediju pa so se spravili name osebno, z imenom in priimkom.

Poglejte, morda je kdo celo molil zame, za mojo dušo, za to, da bi spregledala, kaj pa vem. In naj, ni problema. Ampak naj to počne na svojem domu ali v cerkvi, če mu paše, ne pa pri meni doma, niti v moji službi ali pri mojem zdravniku. In naj k molitvi zame ne vabi javno. Samo za to gre.