Tiskane izdaje
Zadnjič sem spet poslušala debato o tem, katera kitica Zdravljice bi morala biti prava in za katero je edino prav, da se jo posluša in prepeva na državnih proslavah ter med dvigi zastave ob uspehih naših športnikov po svetu. Eni bi, da to ostane sedma kitica, saj veste, »žive naj vsi narodi«, drugi menijo, da ta kitica »premalo poudarja pripadnost slovenskemu narodu«, saj da v njej Slovenci niso omenjeni. Da bi torej poleg »naj rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak« morali poudariti tudi delček, ki govori o tem, da »Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet«.
Strinjam se, da je himna pomemben del narodne identitete, zdi pa se mi, da gre pri tej razpravi za klasično podalpsko zbadanje nasprotnika. Medtem namreč, ko se država sesuva sama vase, mi parlamentiramo o tem, katera kitica himne je prava. Medtem ko raja nima za kruh, v državnem zboru debatirajo o tem, kdo je bolj zaveden Slovenec in komu za svojo domovino v resnici ni mar. Tovrstno zbadanje ne prihaja samo z desne, zbada se tudi z leve, zbada se vsepovprek, da se razumemo.
Poglejte samo, kako so se inšpektorji lotili urejanja gostinskih napak. Z javnim seznamom. In ne samo to. Vprašajte kateregakoli gostinca in povedal vam bo, da je prihod inšpektorjev v njegov obrat nekaj najhujšega, kar se mu lahko zgodi. Ne zato, ker bi skrival, prikrival, kradel državi ali ne dosegal higienskih standardov, ampak zato, ker tudi če bo imel vse urejeno, bo inšpektor, če bo le hotel, našel napako.
Poznam primer, ko je gostinski lokal dobil tisoč evrov kazni zaradi prekoračitve delovnega časa. Inšpektor je tja prišel pet minut čez dovoljeno uro, edini gost pa je bil zunaj na cigareti. Na papirju je to seveda kršitev, v realnosti pa je pisanje tako visoke kazni za takšno kršitev navadna nečloveškost. Prav tako kot je neumnost, če ti policist napiše kazen, ker si ob pol treh zjutraj pri rdeči luči prečkal Miklošičevo, na kateri ni bilo niti enega avtomobila.
Ne samo sedma ali druga ali vse kitice Zdravljice, del naše nacionalne identitete je torej postalo tudi to nenehno zbadanje in iskanje napak. Glavni del naše nacionalne identitete je v zadnjem desetletju postala polarizacija. Levi – desni, partizani – domobranci, inšpektorji – gostinci, župan – meščani, parlamentarna menza – ljudske menze, druga – sedma kitica Zdravljice, Mladina – Reporter, Slovenec – čefur. Videti je, da se strinjamo le pri tem, da je Miki Muster res car in da je Tina Maze – pa naj nam je v resnici všeč ali ne – slovenska smučarska superjunakinja, na katero smo lahko ponosni.
In prav ona je zadnjič, po eni od zmag v Beaver Creeku, povedala, da jo poslušanje Zdravljice na zmagovalnem odru vsakič znova gane. Ne boste verjeli, omenila je celo – prepričana sem, da zgolj slučajno – ravno pomen sedme kitice. Da ji je všeč, ker nagovarja vse narode, in da se ji zato zdi še bolj posebna, citiram po spominu. Ampak to so naše vrhovne glave seveda preslišale. Kajti poleg kolektivnega zbadanja in polarizacije smo odlični tudi v selektivnem poslušanju.
Pa naj bo, koder sonce hodi, prepir iz sveta pregnan, če zmore. V Sloveniji mu bo to težko uspelo.
