Levo mnenje: Naši cesarji in cesarice

Nekoč, za devetimi gorami in devetimi vodami, je na Daljnem vzhodu v osrednjem kraljestvu, med zahodnjaki bolj znanem kot Kitajska, obstajala dinastija Ming. Ustanovil jo je cesar Hongwu, ki je vladal totalitarno, njegov naslednik je bil seveda sin, Yongle. Ta se je sredi 15. stoletja odločil, da prestolnico Nanjing (južna prestolnica) z bogatega juga prestavi na sever. Poimenoval jo je Beijing (severna prestolnica), po naše Peking. Odmaknjen od glavnega dogajanja si je togi birokratski konservatizem tam lažje ustvaril močno bazo po enotnem modelu, ne upoštevajoč lokalne posebnosti. Yongle je dal postaviti tudi velikansko cesarsko mesto, kamor so seveda imeli vstop samo cesarji, njihove priležnice in konkubine, evnuhi in drugi, ki so bili blizu ali v službi pri cesarski rodbini. Skozi stoletja so za zidovi Prepovedanega mesta živeli cesarski nasledniki, vse bolj odmaknjeni in umaknjeni od realnosti, dokler ni vsega bolj ali manj do konca zafurala cesarica Ci Xi.

Zadnje tedne mi pred oči skače podoba naših voditeljev, ki očitno živijo v nekem svojem cesarskem mestu, močno odmaknjeni od slovenske realnosti. Pred kratkim so namreč večinsko ugotovili, da se revščina pri nas sicer poglablja, a da z odpisom dolgov najrevnejšim tega ne bomo rešili. Medtem torej, ko so, preden rečeš keks, z milijardami dokapitalizirali banke in s tem rešili zadnjice bankirjev, so se odločili, da se bodo reševanja ljudi lotili drugače. »Stiske so hude. Najprej je treba analizirati, katere sistemske mehanizme za lajšanje imamo že v zakonodaji, kako jih uporabljamo in ali so učinkoviti,« je komentirala državna sekretarka na finančnem ministrstvu Mateja Vraničar. Da je problem v brezposelnosti, je bil prepričan Jožef Horvat iz NSi, zato naj damo ljudem najprej delo, Branko Zorman iz SMC pa, da ima država za reševanje socialno res šibkih že mehanizme, »tudi osebni stečaj, ki omogoča, da od te točke naprej posameznik približno normalno živi in se ohrani dostojanstvo, da ni izvršiteljev pred vrati«.

Ali se vam, dragi bralec, spoštovana bralka, to ne zdi popoln odmik od realnosti? Kot da ne bi vedeli, da v Sloveniji dandanašnji že zaposleni živijo na robu revščine. In da je birokracija pri nas tako zaj***na, da se stežka prebiješ do svojih, na papirju sicer priznanih pravic? Kot da jim ni jasno, da časa za analiziranje lastnih (!) mehanizmov, ki očitno ne delujejo, ni več.

Veste, kako bi se jaz tega lotila? Vse parlamentarce bi zaprla v eno sobo. Vzela bi jim pametne telefone in drugo tehnologijo, ki odvrača pozornost, potem pa bi jim enega po enega pripeljala reveže in njihove otroke, da bi jim razlagali svoje zgodbe. Sobe ne bi smeli zapustiti, dokler ne bi slišali vseh. Začela bi s tisto, na katero je opozorila že Anita Ogulin. Družini s tremi otroki – najmlajši je 14 dni star dojenček – so odklopili vodo. Pripeljala bi jim vso družino, vsak, tudi starejša otroka, pa bi jim razložil, kako je v naši državi v resnici biti reven.

Analiziranje mehanizma, resno? Osebni stečaj kot uspešen mehanizem, ste vi normalni? Če bom še dolgo poslušala take nebuloze, bom poiskala ključ od slovenskega Prepovedanega mesta, trdno zapahnila vrata – takrat, ko bodo notri zbrani vsi, ki so sposobni takšnih izjav – in ključ vrgla stran, prisežem.