Levo mnenje: Po meščansko

»K lahkotnejšim temam,« sem si rekla zadnjič. Ne da se mi, vsaj tokrat ne, negodovati, naj mi pa bralec vendarle oprosti, če se mi bo proti koncu pisanja zareklo. Če bom morda le pojedla kakšen košček zarečenega kruha z maslom in marmelado.

Kaj je torej lahko še bolj lahkotno od prostega časa Ljubljančanov? Zadnje čase, odkar je nebo zamrznilo v svoji ledeno modri barvi in se mrak prikrade na ljubljanske ulice kmalu po tem, ko službeni PC spusti svoj poslednji zvok, se je sicer moje lahkotnejše preživljanje prostega časa na tako zelo ljubljenem Rožniku omejilo na konce tedna. Zato temo ob šestih popoldne večinoma preživljam v domači »jaboozi« ali sem ter tja celo v dvorani za badminton. (Ja, badminton, vem, nič kaj kul zadeva.)

No, pa vendarle. Vikendi so, če petek zvečer le ni bil pregrob z mano, rezervirani za »gremo na luft« trenutke. Šmarna gora, priznam, mi ne diši (okej, preveč me utrudi, pa kaj), čeprav imam štampiljko tudi že z njenega vrha, o ja, brez skrbi.

Lahko pa torej povem, kako je na mojem najljubšem (in ravno prav neutrudljivem) hribu. Rožnik, ki se bohoti med Vičem, Šiško in Centrom, je ob koncih tedna skoraj tako zaseden, kot če bi se človek odpravil v katerega od nakupovalnih centrov. Resno. Zadnje čase ne morem niti mirno tračati na poti navzgor. Kar naprej ljudje, sprehajalci, mlade družine, prehitevanja z leve, prehitevanja z desne. Pogovori, ki so sicer rezervirani za gozd (»Kar se pove v gozdu, ostane v gozdu,« je eno od pravil.), morajo ob nenehnih »samo malo, oprostite« prehitevanjih potekati šepetaje, da se trač ne razširi. Kljub vsemu živimo v majhnem mestu, treba je biti previden. Na Cankarjevem vrhu pa cela žurka. Flancati, čebljanje, hiteči natakarji, kuhano vino, malice, kosila, polno zasedene lesene klopi – prava veselica, vam povem.

Ljubljančani svoj prosti čas ob koncih tedna, poleg okoliških hribov in vanje vpetih turističnih kmetij in oštarij, preživljamo tudi v starem delu mesta. Še posebno pestre so nedelje, saj veste, bolšji trg in podobne meščanske muhe. Poznam ljudi, ki gredo na bolšjaka vsako nedeljo, vsakič do iste stojnice, preverit, kaj je novega oziroma kaj starega bi lahko kupili. Še posebno popularna je gospa, ki prodaja očala, če se ne motim.

No, potem je tu še koseški bajer. Tik preden so se temperature spustile pod ničlo, pred kakima dvema tednoma morda, sem se sprehodila mimo. Bilo je deset stopinj Celzija plusa, prisežem, ljudje so se pa vseeno razmetavali po tistem tankem ledu, kot da jutri ne obstaja. Mamice z otroki, odrasli moški med igro hokeja in skupine osnovnošolcev, ki so jih z brega opazovali ponosni starši. »H?« se mi je nehote izvilo, ko sem opazovala someščane, kako slepo zaupajo v trdoto koseškega ledu.

Verjamem, da sta Ljubljana in njena okolica še polni kotičkov, o katerih pojma nimam. Na Golovcu sploh še bila nisem, evo. Dejstvo pa vendarle je, da se naš ljubljanski konec tedna zlije v eno samo druženje, sprehajanje, nošenje novih sončnih očal, razkazovanje najnovejših modelov otroških vozičkov in kofetkanje.

In navsezadnje je čisto vseeno, kje to počnemo – na nabrežjih starega mesta ali tankem ledu koseškega bajerja.