Tiskane izdaje
Ne gre drugače, kot da se še malce potožim. Snega ni več, vreme se je naredilo, zatorej mi ne preostane drugega, kot da pojamram še o eni izmed tegob življenja v najlepšem mestu na svetu. Ne, ne bom pisala o pesku, ki še vedno krasi ljubljanske kolesarske steze in kolesarjenje do službe spreminja v kolesarjenje do službe po makadamu. Niti ne o tem, da je vožnja z avtobusi, iz katerih se zaradi oglasov ne vidi ama nič, eno navadno fijakanje v temi.
Ne, dragi bralec, spoštovana bralka, čas je za pritožbo zoper ljubljanski nepremičninski trg. Zadnjič sem na literarnem večeru z nasmehom na licih poslušala N'toka, ki je na fin način razlagal, da se mu zdi slovenska želja po lastnem stanovanju jako čudna. Da je v tujini biti podnajemnik »for life«, do konca življenja, nekaj popolnoma normalnega. Da na Japonskem celo tisti, ki spadajo v kategorijo »v življenju nam je uspelo, smo dizajnerji, arhitekti in kaj še vse ne«, živijo v tesnih stanovanjih, za katera plačujejo ohoho nekih jenov. In jim je to okej.
No, pri nas je za zdaj kljub vsemu želja po lastnem stanovanju zgrajena na želji po, prosto po N'toku, življenju na svoji zemlji.
O tem, da si ga ne more privoščiti nihče – razen tistih, ki ga podedujejo ali imajo bogate starše – sem že pisala, zato se ne bom ponavljala. Bom pa naglas razmišljala o tem, v katero kategorijo moraš spadati, če bi stanovanje rad najel.
Znanka, ki oddaja svoje stanovanje, mi je zadnjič resno rekla, da ga ne bi oddala materi z otrokom, ker da »njih potem ne moreš nikoli ven dobit, oni majo ful pravic«. Melona, ki sem jo grizljala med telefonskim pogovorom, se mi je skoraj zataknila v grlu. Punca je pravkar rodila. Je pa res, da ima kar polno rit. Težko je tudi najeti stanovanje, če imaš psa. Ker vsi psi grizejo stene, pulijo kable, opravljajo potrebo v lijaku in tako dalje. Ni ravno fino tudi, če si samski moški. Lastniki in lastnice imajo v svojem, ponavadi podedovanem stanovanju raje ubogljive samske punce, za katere nič ne kaže, da bodo v bližnji prihodnosti zanosile. Če pa bodo – hitro ven z njimi. Takoj ko bodo rodile, bodo namreč nehale plačevati najemnino in v stanovanju zamenjale ključavnice.
Pari so okej, se zdi, če le niso kadilci. Zadnjič sem v nekem oglasu prebrala, da »kadilci in hišni ljubljenčki ne pridejo v obzir!«. Natančno tako, s klicajem in obzirom vred. Nekdo drug je zapisal, da odda stanovanje ljudem, ki ... kako je že šlo? Aha! Ljudem, ki »nimajo čudaških hobijev«. Kaj točno spada v kategorijo čudaških hobijev, ni bilo pojasnjeno.
O cenah niti ne bi. Vsak, ki ima prazno garažo ali polklet, je prepričan o sijaju svoje nepremičnine. »Nadstandardno!« zapiše že skorajda vsak, ki ima v stanovanju mizo in stole. In mikrovalovko. Središče mesta pa dandanašnji sega že skoraj do Dolgega mosta in Črnuč. Cena? Več kot polovica povprečne plače in še dve najemnini za varščino. Plus vsi tisti evri v znesku ene najemnine za nepremičninskega posrednika. Kaj menim o tem?
Besed nimam več, največ pa tako ali tako, že od začetka štetja, pove iztegnjen sredinec.
