Levo mnenje: Prizadetost na kozolcu

Od takšnih lumpov me prime, da bi bruhala in plezala na kozolec.

Objavljeno
24. junij 2015 11.52
Konoplja - Vrbje
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Saj ne vem več, ali bi se jokala ali smejala, prisežem. Vsekakor me ob pripetljajih s kozolca tišči na muzanje. Saj veste, pred dnevi so v bioparku Nivo organizirali predavanje o medicinskih učinkih industrijske konoplje, ki se je za petnajst starejših občanov končalo z močno zadetostjo. To so povzročili piškotki, med poznavalci sicer bolj znani kot »cookieji«. Ko je novica o tem, da so udeleženci »prizadeti« lezli na kozolec, potem pa se niso upali dol in so jih zato morali reševati celo gasilci, prišla v javnost, je bilo najprej še kar smešno to, da so vsi na veliko ugibali, ali so bili »prizadeti« od industrijske ali indijske konoplje. Seveda industrijska konoplja ne more »prizadeti« tako močno, da bi človek fasal paranojo, kaj takšnega lahko povzroči le indijska konoplja. Dobro, to so dokaj hitro pogruntali. Potem so vsi novinarji hiteli v UKC, kjer jim je gospod zdravnik pred kamerami razložil, da so v ljubljanskem kliničnem centru v lanskem letu obravnavali 30 podobnih zastrupitev, nihče od novinarjev pa ni pozabil povzeti tudi podatka, da je »zastrupitev s THC-jem vsako leto več«.

Kar predstavljam si povprečno slovensko družino, ki je te dni na domačem kavču spremljala novice o dogodku. Oče se je držal za glavo, ker da je od vedno vedel, kakšen strup je marihuana, mama se je spomnila sodelavkinega sina, ki je že pred leti z marihuane presedlal na heroin, hčerka in sin pa sta se – kot še toliko tistih, ki so kdaj v življenju pojedli kakšen »cookie« preveč – na skrivaj muzala.

Popolnoma razumem, kako so se gospodje in gospe počutili, ko jih je marihuana »prizadela«. Ni prijeten občutek, marsikomu se je to že zgodilo. Je pa res, da je drugače, če veš, kaj si pojedel, in približno pričakuješ, kaj bo sledilo, kot pa če piškotek poješ nič hudega sluteč. Zgodilo se je tudi prijateljevi mami, ki je že dolgo tega pojedla en tak piškotek iz domačega hladilnika. »Umrla bom, umrla bom,« je stokala na kavču, ko se je prijatelj vrnil domov. Prijel jo je za roko, ji govoril pomirjajoče besede, predvsem pa ji je, dokler ni učinek popustil, razlagal, da vsekakor ne bo umrla in da bo kmalu minilo.

Razumem tudi, da so mediji zgodbo pograbili, ampak vseeno bi se je morali lotiti z malo manj drame. Ve se, da zagovarjam tako uporabo konoplje v medicinske namene kot legalizacijo marihuane, in jasno je, da prizadevanjem za ozaveščanje o marihuani tale neljubi dogodek ni pomagal.

Na jok pa me tišči ob novici, da je še ena baraba premagala sistem. Saj veste, Bavčar, Dob, težave s srcem, varstvo zakonitosti in to. »Dokler sodišče pravnomočno ne odloči, se začetek prestajanja kazni odloži.« Do naslednje tajkunske bolezni, najbrž.

Ne od gandže, od takšnih lumpov me prime, da bi padala v trans, bruhala in plezala na kozolec. Pa še to ne bi dovolj nazorno pokazalo, kaj vse si mislim o njih. Barabe, ali prosto po Dežuloviću ... navadne gnide!