Ves gnev, ki se je mesece nabiral v slovenskih prsih, se je naposled spremenil v veselje. »Ha, ne bo ji uspelo!« so skupaj s fovšijo plesali svoj zmagoslavni ples. Med rajanjem niso pozabili po tviterju v Bruselj sporočati, kako zelo sram jih je, ker gospa kandidatka prihaja iz Slovenije. Celo novinarji, ki so v živo poročali iz Bruslja, so se privoščljivo nasmihali v kamere. »Bi rekli, da je bil tole najslabši zagovor od vseh?« je nekega evropskega poslanca hitela spraševati ena od njih. »Najslabši,« je ta kimajoč ponovil besede, ki mu jih je položila v usta. In Slovenija je bila − kot ob nastopih Tine Maze − spet združena v veselju. To!
Slovenci, ki so dan prej na lokalnih volitvah izvolili večinoma tipe dvomljivega slovesa, pri Bratuškovi ne popuščajo. Ker Slovenci dovoljujejo ovadbe, sume kaznivih dejanj, celo pravnomočne obsodbe, tako visoke plače pa ni-ka-kor!
Kriva je bila, ker je na državni proslavi pela Bandiero rosso, pesem o rdeči zastavi, ki bo triumfirala nad vsem. Sama imam
Tožibabe, ki so v zrak skočile tudi v nedeljo, ko so na Prešernovem trgu snemali televizijsko nadaljevanko in film Postali bomo prvaki sveta. Trg je bil namreč ovit v barve rdeče, bele, plave zastave, nad ljubljanskimi glavami je visel napis Živel 25. maj, dan mladosti!, s Filipovega dvorca pa je vse skupaj nadzoroval velik portret tovariša Tita. Na tviterju se je usul plaz ogorčenja in vsega je bil seveda kriv »tisti čefur« Janković, ki je jugonostalgijo v mesto (zanalašč!) pripeljal ravno na volilni dan. Film sicer govori o jugoslovanski košarkarski reprezentanci, ki je leta 1970 z zmago nad ZDA osvojila naslov svetovnih prvakov.
V štiridesetih letih smo torej prišli tako daleč. Nekoč smo se veselili skupnih zmag, danes se jih ne smemo več spominjati, ker so bile osvojene pod rdečo zvezdo, dovoljeno in predvsem zaželeno pa je veselo rajati, ko Slovencu ali Slovenki spodleti na evropski ravni.
Čestitke, narod, nižje res ne gre.