Levo mnenje: Prvaki fovšije

Ne smemo se spominjati zmag pod rdečo zvezdo, dovoljeno pa je rajati, ko Slovenki spodleti na evropski ravni.

Objavljeno
08. oktober 2014 11.21
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
Podalpska privoščljivost je imela v ponedeljek svoj božič, rojstni dan in čarlija v tovarni čokolade naenkrat. Alenka Bratušek je na zaslišanju pred evropskimi poslanci pogorela. O, sreča, o, radost!

Ves gnev, ki se je mesece nabiral v slovenskih prsih, se je naposled spremenil v veselje. »Ha, ne bo ji uspelo!« so skupaj s fovšijo plesali svoj zmagoslavni ples. Med rajanjem niso pozabili po tviterju v Bruselj sporočati, kako zelo sram jih je, ker gospa kandidatka prihaja iz Slovenije. Celo novinarji, ki so v živo poročali iz Bruslja, so se privoščljivo nasmihali v kamere. »Bi rekli, da je bil tole najslabši zagovor od vseh?« je nekega evropskega poslanca hitela spraševati ena od njih. »Najslabši,« je ta kimajoč ponovil besede, ki mu jih je položila v usta. In Slovenija je bila − kot ob nastopih Tine Maze − spet združena v veselju. To!

Slovenci, ki so dan prej na lokalnih volitvah izvolili večinoma tipe dvomljivega slovesa, pri Bratuškovi ne popuščajo. Ker Slovenci dovoljujejo ovadbe, sume kaznivih dejanj, celo pravnomočne obsodbe, tako visoke plače pa ni-ka-kor! Da se razumemo, Bratuškova ni moja šalčka čaja, ampak ob napadu tako hude privoščljivosti sem morala stopiti vstran in odpovedati sodelovanje v kolektivni gonji proti njej, ki je na zaslišanju požela tudi sadove dobrega starega slovenskega tožarjenja.

Kriva je bila, ker je na državni proslavi pela Bandiero rosso, pesem o rdeči zastavi, ki bo triumfirala nad vsem. Sama imam
− po zaslugi Kud Idijotov in Pankrtov − pesem že od nekdaj tako močno zasidrano v krvi, da je nikdar nisem jemala kot protievropsko, niti nikoli nisem zares razmišljala o njeni vsebini. Ampak danes nič več ni, kot je bilo, tudi prepevanje Bandiere rosse je, vsaj v očeh nekaterih, enak zločin, kot če bi sredi evropskega parlamenta stegnil roko v pozdrav Hitlerju. Občutek sem imela, da poslanci, ki so Bratuškovo spraševali o »protievropski pesmi«, sploh niso vedeli, za katero pesem gre. Ponavljali so pač besede, obložene z gnevom, ki so jim jih po različnih kanalih poslale slovenske tožibabe.

Tožibabe, ki so v zrak skočile tudi v nedeljo, ko so na Prešernovem trgu snemali televizijsko nadaljevanko in film Postali bomo prvaki sveta. Trg je bil namreč ovit v barve rdeče, bele, plave zastave, nad ljubljanskimi glavami je visel napis Živel 25. maj, dan mladosti!, s Filipovega dvorca pa je vse skupaj nadzoroval velik portret tovariša Tita. Na tviterju se je usul plaz ogorčenja in vsega je bil seveda kriv »tisti čefur« Janković, ki je jugonostalgijo v mesto (zanalašč!) pripeljal ravno na volilni dan. Film sicer govori o jugoslovanski košarkarski reprezentanci, ki je leta 1970 z zmago nad ZDA osvojila naslov svetovnih prvakov.

V štiridesetih letih smo torej prišli tako daleč. Nekoč smo se veselili skupnih zmag, danes se jih ne smemo več spominjati, ker so bile osvojene pod rdečo zvezdo, dovoljeno in predvsem zaželeno pa je veselo rajati, ko Slovencu ali Slovenki spodleti na evropski ravni.

Čestitke, narod, nižje res ne gre.