Levo mnenje: Trenutek za upanje

Narobe svet. V deželi smehljajev, kot se rado poimenuje daljno Tajsko, je bilo na ulici popotnikov Kao Sanu, med domačini zelo malo smehljajev. Kar je razumljivo, invazija tujcev, od katerih je veliko takšnih, ki so jih spoštovanja do druge kulture pozabili naučiti, je v zadnjih tridesetih letih naredila svoje. Potem sem doživela invazijo tečnosti še na poti domov. Ruska stevardesa Natalija mi je dala jasno vedeti, da sem jaz tam zaradi nje in nikakor ne ona zaradi mene. Kakšna »spasiba«, hvala, lepo vas prosim. Ko bom spila ta kozarec vode, jo bom morala še zelo lepo prositi za novega, mi je bilo takoj jasno.

No, ko sem se, takole opremljena z obrambnim mehanizmom pred nerganjem in predmenstrualnimi sindromi, pripravila še na dozo slovenske zlobe, se je Zemlja prekucnila in presenetila.

Najprej zgodba o policistu, ki je znanca presenetil med zvijanjem džointa. Da mu ga bo pač vzel, mu je pojasnil, saj pač zgolj opravlja svojo službo. Ko ga je znanec vprašal, ali mu mora dati tudi tisti ostanek, ki ga sicer ni nameraval porabiti za dotični džoint, sta se zmenila, naj še malo natrosi notri in da mu bo vzel samo smotko. Ostanek pa naj pospravi. »Policist je bil korekten,« je znanec podpisal v zapisnik. Res. Presenetljivo korekten, pohvalno. Saj je vendarle že Bob Marley, svetovno znani pohač, povedal, da je gandža ipak »a plant«, zgolj rastlina, lepo vas prosim.

Že naslednji dan je prijetno presenečenje nad državnimi uradniki doletelo mene. Ne bom povedala, iz katere institucije je presenečenje prišlo, ker ne bi želela, da bi kdorkoli imel zaradi tega težave. Me je pa gospod uslužbenec državne institucije poklical in opozoril o neki moji pozabljivosti, ki bi me, če bi mi poslal odločbo, ki jo je, mimogrede, že imel pred seboj, stala 800 evrov. Odločil se je, da me na mojo šlamparijo opozori in poskrbel za približno triinšestdeset izrečenih »hvala, hvala« v eni minuti. In za to, da zaupanje v državne uradnike ostaja. Hvala.

No, v zadnji zgodbi pa državnih uradnikov ni, lahko rečem celo, da so »civilisti« poskrbeli za delo, ki bi ga morala opraviti mestna služba. Ampak ker sem dobre volje, ne bom pikolovska. Skratka. Saj veste, kar močno je snežilo zadnje dni, ne? Kar invalidom in gibalno oviranim osebam povzroča nemalo težav. Med njimi je tudi moja sestra, sicer športnica, paraolimpijka, jako samostojna oseba. No, proti snegu pa vseeno precej nemočna, tukaj nimamo kaj. V soboto zgodaj dopoldne ji je pozvonil sosed in sporočil, da je vse urejeno. Sosedje iz bloka so ji skidali tako parkirišče kot dostop do stanovanja. »Ne skrbite, soseda,« ji je zagotovil ves zasnežen, »če boste rabila še kaj, me le pokličite.«

Narobe svet, saj pravim. Prijazne dežele postajajo neprijazne, stevardese se kujajo, če jih prosiš za kozarec vode, Slovenci pa stopamo skupaj.

Mogoče nam pa vseeno uspe.