Tiskane izdaje
Sneg je, ja, ljudje, sneg je. Pojav, ki se navadno zgodi v zimskem času, ta pa v Ljubljani običajno traja nekje od novembra pa do recimo konca marca. Vedno toplejšim zimam navkljub snegu, stari sablji, sem ter tja še vedno uspe v mestu ostati dlje kot zgolj eno dopoldne. Približno dva- do trikrat na zimo se celo zgodi, da pada dan, dva, včasih kar tri dni skupaj, in takrat, ljubi moji, se življenje meščanov in meščank vrti samo okoli bele podlage. Pozabite protikorupcijska poročila, lačne otroke, golobe, župane in mandatarje, zaustavite Zemljo za trenutek, pada namreč sneg!
Instagrami se pobelijo in začne se tekmovanje v tem, komu bo uspel najlepši posnetek starega mesta v zimski idili, pa Jakopičevega sprehajališča ali zgolj mestnega gozda, katerega drevesa se šibijo pod težo snega. Na facebookih je podobno – »sneg, sneg, sneg«, »spet ta sneg«, »joj, ta sneg«, »sneg, sneg, sneg«. Ako bi želeli zvedeti še, katera sredstva javnega prevoza zamujajo, preklopite na tviter, pa dan mine, kot se za zasneženi dan v urbanem okolju spodobi.
Kadar pada sneg, je torej pametno, da človek uporablja sredstva javnega prevoza. No, razen če vam je jutranje kidanje v posebno veselje in če brez avtomobila res, ampak res ne morete nikamor.
Stala sem torej, kot že ničkolikokrat prej, na avtobusni postaji, se menila zase in po telefonu na zgoraj omenjenih družabnih omrežjih prebirala vse te »ekstra, ekstra, 'read all about it', preberite vse o tem!« novice o snegu. »Vlaki zamujajo«, »avtobusi zamujajo«, »kolesarske steze so neočiščene«, »pločniki neskidani«, je kričalo vame z vseh strani. »Snežna služba je spet presenečena«, »na štajerski avtocesti izločajo tovornjake«, »kdo je kriv, kdo je kriv?!«, je grmelo iz mobilca. Ozrla sem se okoli sebe, zavistno vrgla pogled na najtoplejše čevlje na svetu, ki jih je imela na sebi sotrpinka na postajališču in prisluhnila gospe, ki je nergala nedaleč stran.
»Že sto let ga čakamo,« je sogovornika našla v tihem gospodu, ki ni bil ravno videti, da bi ga njena ugotovitev strašno ganila. Ker sem bila pač dobre volje in naspana, sem se vključila v pogovor in jo vprašala, kdaj je prišla na postajo. »Pet do pol sem šla od doma, pa sem takoj tukaj doma,« je odgovorila z glasom človeka, ki rad čeblja. Pogledala sem na uro, kazala je sedem minut čez pol, preverila vozni red in ugotovila, da do prihoda avtobusa tako ali tako manjkajo še tri minute. Naj skrajšam. Avtobus je, res je, zamujal. Namesto dvajset do je prišel deset do.
Gospa v pelcmontlu iz leta 1956 šoferju za nezaslišano zamudo ni ostala dolžna. »Pol ure zamujate!« mu je navrgla. Ta je le naveličano zamrmral, da je zamude samo deset minut. Videti je bil, kot da ni prvič v dnevu odgovarjal na tovrstne očitke. »Dober dan,« sem ga pozdravila še jaz. Prijazno in neočitajoče.
Spogledala sva se in se brez besed sporazumela. Da pada sneg in naj spoštovani meščani in meščanke pač to že prebolijo.
