Levo mnenje: Za vas ... pa malo glasbe

Če mi, raja, zlahka pozabimo drug na drugega, pomislite, kako zlahka se to zgodi šele politikom.

Objavljeno
21. oktober 2014 19.20
šipić klošarji
Nina Krajčinović, Ljubljana
Nina Krajčinović, Ljubljana
V kotlini se je zadnji konec tedna jedlo hamburgerje, če slučajno ne veste. Meščanstvo se je v soboto in nedeljo gnetlo na Pogačarjevem trgu, kjer je bila velikost burgerjev obratno sorazmerna z njihovo ceno. Manjši je bil hamburger, bolj zaželen in dražji je bil.

Medtem ko se je na tržnici trlo mestne gospode, se je na deset minut oddaljenem Bavarskem dvoru zbirala vsa beda našega mesta. Na Bavarcu, ki že sam po sebi daje občutek železniške postaje tretjerazrednega mesta, stoji trgovina, ki ob nedeljah faše vse tantadruje, odvisnike, pijance in čudake v premeru vsaj dveh kilometrov. In če sem spodaj ob Ljubljanici opazovala množice, ki so za mini hamburgerje plačevale po pet evrov in več in bile za to celo pripravljene več kot uro stati v koloni lačnih teles, me je čez petnajst minut v dežurni trgovini na Bavarskem dvoru čakal zmenek z realnostjo. Odvisnica, ki je prišla po alufolijo, par, ki je petnajstevrski znesek plačal v dveh delih – nekaj on s kartico, dva evra in šest centov pa ona z bakrenimi kovanci, pa prepir dveh pijancev pred trgovino ...

Kar me je pripravilo do razmišljanja. O tem, da kar je za nekoga običajno nedeljsko popoldne, ko je spotoma pač pojedel mini hamburger za sedem evrov, je za drugega popolnoma nedosegljiva izkušnja. Oba živita v istem mestu, vanj pa vstopata vsak s svoje strani. Sama v mestu poznam kul lokale in dobre gostilne, nekdo drug pač ve, pod katerim mostom je varno prespati in kje so najboljši placi, da se dobi kakšen cekin od mimoidočih.

In če mi, navadna raja, tako zlahka pozabimo drug na drugega, pomislite, kako zlahka se to zgodi šele politikom. Varno spravljeni v svojem svetu odplačanih stanovanj, službenih vozil, poceni kosil v parlamentu in potovanj na račun davkoplačevalcev nam plebejcem prodajajo floskule o tem, da razumejo, da nam ni lahko. Tako kot sama ne razumem zares, kako težko je paru, ki mora petnajstevrski znesek delno plačati z bakrenimi kovanci, tudi oni ne razumejo, kako je meni, ki lahko o lastnem stanovanju samo sanjarim. Toda če je meni vsaj pogojno oproščeno, da svoj cekin z manj srečnimi od sebe delim le vsake toliko, politikom res ne bi smelo biti.

Te dni namreč zaradi napovedi o višjih davkih spet poslušamo nakladanje politikov, da se bomo morali »vsi malo prilagoditi« in da bo moral »vsak malo zategniti pas«, hkrati pa vsi vemo, da bodo njihovi pasovi ostali prav lepo na široko raztegnjeni. Vedno bolj se mi dozdeva, da nam manjka le še en varčevalni korak, in vsi skupaj se bomo znašli v tistem vicu, v katerem v času sankcij v Srbiji v devetdesetih državni radio poroča o Miloševićevih jutranjih dejavnostih: »Slobodan si umiva zobe, umijte si jih tudi vi. Slobodan opravlja potrebo, opravite jo tudi vi. Slobodan zajtrkuje ... za vas, dragi poslušalci, pa ... malo glasbe.«